Čisto na začetku vidimo moške, ki opazujejo zajeto čredo divjih konj in jih odbirajo. Eden izmed teh krotilcev, aloitadorjev, nato izbere žival, se zapodi proti njej, se ji spretno obesi na vrat, pridružita se mu še dva krotilca, in začne se strašen ples, grozovit boj med živaljo in človekom, ki jo skuša ukrotiti, ji zlomiti voljo – odrezana griva poražene živali je trofeja tega dejanja »udomačitve«, odvzema moči, svobode in podreditve. A zlomiti voljo za vsako ceno je tudi osrednji motiv medčloveških odnosov v tem gorskem zaselku, pozabljenem od boga. Naslovne Zveri bi bilo zato morda bolje prevesti v večpomenske beštije.
Če režiser Rodrigo Sorogoyen z uvodnim prizorom prikazuje podreditev narave, pa tudi moško moč, ki v tradicionalni mačistični družbi največ šteje, pa se ti krotilci na drugi strani lotijo tudi francoskega zakonskega para (igrata ju Denis Menochet in Marina Foїs), ki je v vasi kupil staro kmetijo in se posveča ekološki pridelavi zelenjave. Prišleka sta nezaželena na vsej črti. Najprej, ker sta tujca, za nameček Francoza, ki kmetom po stereotipu predstavljata oholost. Noben obisk vaške krčme, noben Antoinov poskus vzpostavitve normalnih odnosov, tudi kazanje pesti ne zaležejo.
Odpor je namreč večplasten, skupnost, predvsem nasilna brata, v enaki meri razburjata njuna ekološkost, zelenjavna in vegetarijanska, ki postavlja pod vprašaj njihovo »tradicionalno« pridelavo, ter njun odločni in s tem za vso vas odločilni ne investitorju, ki želi soglasje za postavitev vetrnih elektrarn. V tem je svojstvena kontradiktornost: domačinom, ki po eni strani sovražijo vse tuje in branijo tradicionalni način življenja kot svetinjo, gre par na živce zato, ker vztraja, da je investitorjeva ponudba nespodobna, ker bo skazila čudovito pokrajino, onemogočila manj invazivne oblike preživetja, vrtnarstvo, neagresivni turizem … Ker bo, skratka, posegla prav v to tradicijo, na katero vaščani sicer prisegajo. Dokler ne gre za obet lepšega življenja. V prepiru Antoinu eden izmed bratov, na vprašanje, kaj bo potem, zabrusi: Taksist bom.
Te sanje o vožnji taksija so izvrstna ilustracija trkov različnih svetov in časov: gorjani še vedno gojijo sanje izpred petdesetih let, naivno vero v lepše mestno življenje taksista, medtem ko se meščani umikajo v hribe, naivno verujoč, da bodo domačini njihovih spoznanj o propadu mest veseli in da bo tam večno vse enako, nespremenljivo. A jim »napredek« neizbežno ne sledi tudi v najbolj oddaljene kotičke.
A par pravzaprav nima več izbire, bori se tudi za svoje preživetje, to tu je zdaj njun edini dom. Dom, poln nenehnih groženj, je kot kakšen podeželski triler, ki nas spomni na Boormanovo Odrešitev in Slamnate pse; v vseh je od začetka napetosti jasno, da je obračun predvidljivo neizogiben. Zastraševanja, pokvarjen avto, zastrupljanje pridelka, izginotje njunega psa, svet, v katerem se čarnost narave sooča s človeško stisko, nesrečo, nevednostjo, trmo in uničujočim besom. S prizorom, ki je grda, banalna in tragična kopija prvega, »sanjskega« prizora krotenja konja: zdaj ga je zamenjal človek, ta pa ne zna ali ne more popustiti.
Tukaj bi bilo pravzaprav tega izjemno dobro posnetega filma lahko konec. Sledi nekak post scriptum: žena, ki je prej Antoina rotila, da odideta, zdaj sama vztraja. Kot nekakšna mehka moč goji ovce in do konca vztraja pri razčiščevanju moževe usode. V sporu s svojo zaskrbljeno hčerko pa vidimo še nadvse »mestni« obračun med otroki, ki so jim razsvetljeni starši kljub zaskrbljenosti priznavali vso pravico do njihove poti, zdaj, ko so vloge obrnjene, pa ti zahtevajo ubogljivost staršev.
