Film je izvrsten primerek preverjene stalnice ameriške kinematografije, križanca filma ceste in žanra, ki se ga je prijel izraz »buddy movie«, značilna zanj pa je opozicija dveh skrajno različnih glavnih likov praviloma istega spola, a različnih rasnih ali razrednih provenienc, ki se skozi vrsto peripetij postopoma zbližata in premostita razlike. V Zeleni knjigi sta to omikani, visoko izobraženi in nasploh strašno fini črnski klasični pianist Don Shirley in njegov priložnostni šofer in varnostnik, neotesani, pasivno rasistični Italoameričan Tony Lip. Don in Tony se podata na turnejo po ameriškem globokem jugu, kjer se ob skupnem soočanju s kruto resničnostjo z rasizmom okužene dežele zlagoma povežeta, odvržeta predsodke, poglodata ocvrto piščančje bedrce ali dve, pomendrata stereotipe in drug v drugem odkrijeta prijatelja.
Zelena knjiga je film za široko občinstvo, zabaven in docela predvidljiv – že na začetku je jasno, kam pes taco moli in kje se bo na koncu ustavil Tonyjev avto. Kljub temu pa premore kar nekaj odlik, ki ga dvignejo nad žlobudro žanrske štance in ki iz njega naredijo najboljši »buddy film« od huronske francoske uspešnice Prijatelja (2011) – prav tiste, ki je pravkar doživela nepotrebno hollywoodsko adaptacijo Prijatelja za vedno – dalje. Za začetek navdihuje že zgolj dejstvo, da je film nastal po resnični zgodbi, da je med scenaristi sin resničnega, danes že pokojnega Tonyja Vallelonge in da so se ustvarjalci zavezali, da v filmu ne bo končalo nič, kar se ni resnično zgodilo. To da filmu kredibilnost in se mu tudi sicer pozna, saj scenarij nikoli ne deluje prisiljeno – ne v dramatičnem ne v komičnem smislu. Humor in sporočilnost slonita predvsem na slikovitih karakterizacijah in odličnih interpretacijah glavnih igralcev – Vigga Mortensena, ki se do neprepoznavnosti zlije z likom vedno lačnega gobcača iz Bronxa, in Mahershale Alija, ki Dona Shirleyja odigra s pretanjeno mešanico dostojanstva, snobizma in potlačene bolečine. Film tudi ne odvrača pogleda od krute resničnosti, s katero se je bodlo temnopolto prebivalstvo ZDA, in tako posredno nagovarja tudi naš čas, ko po vsem svetu spet narašča val ksenofobije.
Ta tip filma pri gledalcih dostikrat nehvaležno pade skozi sito, ker je premalo pompozen, da bi v kino spravil tiste, ki sicer spremljajo bolj komercialno produkcijo, in preveč zacementiran v žanr, da bi vzbudil zanimanje zahtevnejšega občinstva. Takšne filme iz pat pozicije še najlažje potegnejo nagrade in Zelena knjiga jih ima pod pazduho že kar lepo število, tudi tri zlate globuse – za najboljši film v kategoriji komedije ali muzikala, najboljši scenarij in najboljšo moško stransko vlogo. Naj mu bodo dobra popotnica tudi pri naskoku na slovenske kinodvorane.
