Adam (Andrew Scott), samotni moški, se vseli v novo londonsko stolpnico, še povsem prazno, v hišo duhov, in piše. Pozneje pove, da je scenarist, a bi to lahko bil tudi izgovor glede na to, da je očitno hudo depresiven. V stolpnici živi še en duh, Harry (Paul Mescal), ki mu nekoč pozvoni pri vratih v slabem stanju, s steklenico viskija v rokah. Adam ga odslovi.
Adam se z vlakom vozi v manjši kraj, k opuščeni hiši svojega otroštva. Ta hiša pa nenadoma »oživi«: vrata mu odprejo starši, ki so umrli, ko je bil otrok.
Ta fantazmagorija je zanimiva, tudi zabavna, je ideal terapevtske situacije: odrasel moški pride po odgovore k staršem, ki so mlajši kot on, ki ne poznajo sveta, kakršen je danes, in ki imajo zanj predvsem vprašanja o tem, kako živi; kot bi se sin vrnil po dolgi odsotnosti. Postopoma začnejo ti obiski zarisovati sliko njihovega skupnega življenja, Adamovega otroštva, občutka drugačnosti (»vedno sem bil sam, tudi ko sta bila še živa«), ki naj bi bil povezan z njegovo poznejšo homoseksualnostjo, in njegove izpostavljenosti nasilju vrstnikov, ki je starši niso preprečevali. Ti obiski se zdijo kot terapevtska srečanja, ki naj njemu ozdravijo travme iz otroštva, staršem pa dajo odvezo za napačne vzgojne prijeme in jih odrešijo bojazni za usodo njunega sina, ki je postal sirota. Njegova regresija gre tako daleč, da v pisani pižamici spi med njima. Režiser Andrew Haigh morda namiguje na novo religijo, na vero v vsemogočnost psihoterapevtskega razreševanja vseh človekovih težav.
A vtis je, da gre Adamu na bolje. Harryja vendarle spusti bližje, zdaj sta ljubimca, vsak po svoje krhka, skupaj srečna. Zalomi se, ko Adam povabi Harryja k svojim staršem: stojita pred opustelo hišo, Adam ves iz sebe, ker staršev ni, Harry, nemočen, ga miri, a hkrati tudi on za steklom zagleda silhueto Adamove mame. Kar je morda namig za razumevanje konca ...
Adamove travme se zdaj, namesto da bi se razreševale, ponovno krepijo, kopanje po preteklosti, otroštvu, na neki točki postane kontraproduktivno, kar opazijo celo njegovi mladi starši, ki sklenejo, da bodo odšli, tokrat za vedno; poslovijo se, v preteklosti ni mogoče živeti. Z Adamom je zdaj vse huje, obsesij tudi Harry ne more več ustaviti, zato se umakne. Ko ga Adam v trenutku pomiritve končno prvič obišče v njegovem stanovanju, sledi ključno razkritje, kako daleč je segla Adamova fantazmatska psihopatologija ...
Film, katerega scenarij je napisal režiser Haigh, pri tem pa izhajal iz romana Tujci japonskega pisatelja Taičija Jamade, je zelo dobro zastavljen. Govori o družini kot izvoru sreče in zaščite, pa tudi nerazumevanja, potlačenega, tragedij, prekinitev odnosov. Govori o poskusih predelave travm, o vsesplošni naraščajoči odtujenosti in o zgodovini odnosa družbe do homoseksualnosti. To je film o osamljenem posamezniku, film v molovskem tonu, odlično posnet; bližnji, vrtoglavi posnetki Adamovega obraza kažejo njegovo blodnjavost, kot bi kamera skušala prodreti v to, kar se dogaja v človeku. Tudi homoseksualna spolnost je končno posneta nezaznamovano. Haigh, ki spretno hodi po robu patološkega in tragikomičnega, se v drugi polovici filma žal zateče tudi k mainstreamovski bergli, sentimentalnosti, ki spodnaša nadrealistične elemente in kompleksno zastavljene psihološke premene. Intrigantni konec tako razvodeni s pesmijo The Power of love britanskega benda Frankie goes to Hollywood. Morda je to hotel biti interni pomežik gejevskemu bendu iz časov, ko je pustošil aids, a se zdi bolj kliše in mehčanje bolečega sporočila filma. x
