Vse pa se začne neke noči, ko mlajši zakonski par sredi ljubljenja prekine telefon. Le da moški, ki se zdaj na hitro oblači, ni kakšen tajni agent ali detektiv, ki ga kličejo na kraj zločina, marveč delavec, ki ga kličejo… Pa vendarle na neki »kraj zločina«, ki je v tem primeru tovarna, iz katere po naročilu njenih lastnikov odvažajo stroje, da bi delavci, ki poskušajo to preprečiti, ostali brez dela. V teh dveh uvodnih prizorih torej ne gre za navaden prehod od intimnega k javnemu, od doma k tovarni, ker je to prej prepad med navadnim, normalnim stanjem in izrednim, iztirjenim stanjem, ki grozi z uničenjem tako zasebnega kot javnega, tako doma kot tovarne. In čeprav se film začne z intimnim prizorom, se ne nadaljuje z individualnim likom, marveč s kolektivom. Vse delavce tovarne čaka enaka usoda (izguba službe), pa vendar ni ta tista, ki jih poenoti v kolektiv, ampak to, da se uprejo. Naprej s stavko, ki to ni (brez strojev tako ali tako ne bi mogli delati), in potem z igro (z raznimi tovornimi vozili se kot otroci podijo po tovarni), ki prav tako to ni, ker postane način delavskega prevzema tovarne. Toda vmes se kolektiv tudi krha in razpada, ker nekateri sprejmejo odpravnine in se drugi sprejo, ko izvejo za različne višine odpravnin.
In prav tako vmes, ko gre za ta posamičen, konkreten primer tovarne dvigal in njenih delavcev, nastopijo momenti občosti, na primer z dokumentiranjem razširjenosti tega kapitalističnega trika zapiranja ali ukinjanja tovarn in podjetij ter njihove selitve »neznano kam«, ali s filozofskimi in sociološkimi debatami o delavskem samoupravljanju ali prevzemanju tovarn: francosko govoreči filozof zagovarja to možnost tako, da o njej dvomi. In ko se vrnemo v tovarno (seveda ne takoj, vmes je večer v beznici s pank bendom, v katerem igra nekaj delavcev, tudi tisti iz uvodnega prizora, ki ima zdaj že težave z intimnim življenjem), se izkaže, da je ta možnost res dvomljiva, in to celo na več načinov. Naj omenim vsaj dva: enega predstavlja neskončno razpravljanje med delavci, kdo naj bi vodil tovarno in sklepal pogodbe, ko pa oni niso pravniki. Iz Argentine so namreč dobili ugodno ponudbo za delo, a se izkaže, da jim je to ponudbo – tako kot muzikal, s katerim so jo proslavljali – zrežiral filmski režiser, a je vseeno realna. Ta film, Tovarna nič, namreč vsako situacijo tako temeljito in z vseh koncev obdela, da ne dopusti nobenega slepila. Tako iz »nada« (portugalsko »nič«) dobimo upanje.
