Charmant Killman je hladna, odrezava, stroga in neizprosna preiskovalna sodnica, ki preganja korupcijo in kriminal v francoski visoki družbi. Tudi Fiona Maye je odločna vrhovna sodnica (tudi nje si kriminalci ne bi želeli videti na sodišču), a je obenem ne le bolj, marveč dobesedno »materinska«: njena poklicna naloga je, da razsoja v prid otrok. Izvirni naslov filma, ki temelji na romanu V imenu otroka Iana McEwana (tudi scenarista), je Children Act, kot se tudi imenuje angleški zakon, ki v »kočljivih zadevah« ščiti otroke. Kakor je torej Charmant Killman bolj »kill man« (»te mače je treba obesiti za jajca«) kot pa šarmantna zaradi svojega objekta ali, bolje, »objektiva«, cilja svojega dela, tako je iz istega razloga Fiona Maye lahko skoraj Madona, vsekakor pa Milady (mož jo enkrat na začetku filma pokliče Fi, kar je tako prvi zlog njenega imena, kot bi lahko bila okrajšava za »fidelity«, zvestobo, namreč zvestobo zakonu o otrocih).
»Kočljive zadeve«, o katerih mora presojati Fiona, so vselej povezane z religijo. Siamska dvojčka bosta umrla, a če se ju loči, kar medicina zmore, bi eden preživel; toda starši bi ju pustili umreti, ker lahko samo bog da in vzame življenje, Fiona pa razsodi za medicinski poseg in torej za otrokovo življenje, s čimer si nakoplje nekaj neprijaznih člankov v časopisih. Z drugim primerom pa si nakoplje še veliko več, pravzaprav ves film. Sedemnajstletni Adam boleha za levkemijo, medicina bi mu zlahka pomagala s transfuzijo, toda za starše, ki pripadajo Jehovovim pričam, je mešanje krvi nedopustno, ker tako piše v bibliji. A zdaj niso le starši tisti, ki bi v imenu boga pustili sina umreti – kot da bi nas film hotel spomniti, da religiozni fundamentalizem ni samo muslimanski –, marveč naj bi bil takšne trdne vere tudi sin Adam, ki bi raje umrl kot si pustil zamenjati kri.
Zato se Fiona odloči za nekaj »nenavadnega«: zapusti sodno dvorano in gre obiskat Adama v bolnišnico, da bi se prepričala o njegovi odločitvi, čeprav ta, ker je še mladoleten, ne more imeti pravne veljave. Fanta res pripravi do tega, da zaigra na kitaro, ona pa zapoje neko Yeatsovo pesem, a ni videti, da bi ga s tem kaj omajala v njegovem prepričanju. Vrne se v dvorano in razsodi po zakonu, torej za transfuzijo.
A prav tako, če ne še bolj kot njena razsodba je ravno njeno »nenavadno« dejanje porodilo nekaj še bolj nenavadnega, če ne kar »čudežnega«: iz pripadnika religije, ki ga je obsodila na smrt, se je Adam spreobrnil v »vernika« v življenje in bi tudi svoje starše, ki bi ga pustili umreti, najraje zamenjal s Fiono, ki mu je vrnila življenje. S tem pa je postala zadeva kočljiva za samo Fiono, ki so ji samo igralske odlike Emme Thompson pomagale, da se je z vso emocionalno inteligenco obdržala tako kot sodnica kot nesojena mati.
