Glasba je časovna umetnost je naslov serije glasbenih dokumentarcev, namenjenih »ključnim ploščam, ki so pisale slovensko glasbeno zgodovino«, kot pravi njihov scenarist Igor Bašin. Prvi je bil film o plošči Pankrtov Dolgcajt (v režiji Igorja Zupeta), drugi (v režiji Varje Močnik) o plošči Buldožerja Pljuni istini u oči, tretji, ki je v torek prišel v Kinodvor, pa se ni mogel poimenovati po naslovu plošče, ker ga ta tudi ni imela; predvsem pa ni imela imena skupine, ker je bilo to tedaj, leta 1985, prepovedano (namesto naslova je bil na ovitku plošče malevičevski križ). Tako je naslov tega »historičnega« dokumentarca o prvi plošči Laibacha LP film Laibach, režiral pa ga je Igor Zupe.
Zelo subjektivno in še bolj impresionistično rečeno je v tej seriji najbolj zabaven film tisti o plošči Buldožerja. A ta bi že prav težko bil drugačen, ko pa je ta bend sredi »svinčenih let« jugoslovanskega socializma igral in prepeval tako obešenjaške in vsesplošno zafrkantske, navdušujoče absurdistične in nadrealistično resnične komade. Kategorija »zabavnosti« je seveda lahko problematična, toda pri filmu o Laibachu je v vsaki definiciji enostavno nemogoča. Tudi zato, ker je bilo že z Laibachom samim »konec heca«. Tako se je zdelo celo ljubljanskim pankerjem, kot v filmu pripoveduje Esad Babačić, ko so neke noči v podhodu železniške postaje srečali laibache, oblečene v nekakšne uniforme. Toda ta »konec heca« ne velja le v glasbenem in performativnem smislu, marveč bi lahko imel tudi »filozofski« prizvok.
Laibach se je pojavil kot popolna negacija Begsonove definicije komičnega kot »du mécanique plaqué sur du vivant«, torej kot »mehansko, poveznjeno na živo«, na primer to, da se človek obnaša kot lutka, mehansko ponavlja besede ali gibe in podobno. A če je kdo vedel, da se glasbe ne dela več z glasbenimi inštrumenti, ampak (v »dobi njene tehnične reprodukcije«) z raznimi »mašinami«, in je bil tudi videti kot njen uniformiran izvajalec ali avantgardist v vojaškem pomenu, je bil to prav Laibach. Ki pa zato ni bil niti malo smešen, kaj šele komičen v Bergsonovem pomenu. Toda Bergsonova humanistična ali bolje »vitalistična« koncepcija komičnega ni mogla uvideti, da je veliko avtomatizma, ponavljanja in mehanskega že v samem jedru življenja. Filozof Mladen Dolar, s katerim se ta film tudi začne, gre še dlje in pove, da je prav glasbeni avtomatizem, mehanska glasba tista, ki je bolj živa od države. In kot je znano, je drža Laibacha hotela biti bolj »državna« od države.
Drugi govorci, med njimi zlasti laibachovca Dejan Knez in Ivan Novak, pripovedujejo, da mora obstajati več verzij te njihove prve plošče, saj so v tujini podpisovali pogodbe z različnimi založniki (v Sloveniji je plošča izšla pri Škucu). S pripovedjo o tej prvi plošči je evocirano tudi vse »zgodnje obdobje« Laibacha, tako da izvemo kar nekaj o načinu njihovega ustvarjanja in delovanja, manj pa o njih samih, čeprav to omenjam samo zato, ker je režiser po projekciji povedal, da nam jih je hotel »približati« tudi kot posameznike. Kar bi se sicer slabo ujemalo s samokoncepcijo Laibacha kot kolektiva. Je pa »laibachovski duh« po projekciji znova oživel, ko je Novak spomnil, da je premiera njihovega filma prav na dan »zgodovinskega« srečanja Donalda Trumpa in Kim Jong Una, se pravi, da Laibach očitno ni zaman gostoval v Severni Koreji. Kot vidite, se Laibach še danes ne heca.
