Tudi v dokumentarno-igranem filmu Ivan in Karla po scenariju psihiatra Matjaža Lunačka in v režiji Alme Lapajne (ter produkciji nacionalne TV) je prvi nastop Ivana in Karle povezan z debaklom omenjene predstave, Obločnice. Toda o tej gledališki polomiji slišimo v komentarju, potem ko smo že videli prazno dvorano ljubljanske Drame (z nekaj mrmrajočimi glasovi v offu), nato na gledališkem hodniku zagledamo Polono Juh, o kateri še ne vemo, da je Karla, ki po nekaj besedah naglo nekam odpelje Saša Tabakovića, o katerem pa že lahko ugibamo, ali ni to Ivan Mrak. Vendar samo zato, ker se je film začel z arhivskim posnetkom (odlomkom iz študentskega filma Brez ljubezni se pretikaš skozi življenje, živi mrtvec Talala Hadija iz leta 1975) postaranega Mraka (ali prav takšnega, kakršnega smo lahko v 70. letih prejšnjega stoletja videvali na njegovem vsakdanjem sprehodu od gostilne Pri Mraku, kjer je stanoval, mimo parka Zvezda do restavracije Rio in kavarne Union). Skratka, ta prvi prizor z Ivanom in Karlo je precej abstrakten in bolj ali manj aluziven. Toda takšen je pravzaprav ves ta film, ki pa je aluziven tudi v tem smislu, da nas – ker nam zelo malo pove o Ivanu Mraku in Karli Bulovec – napotuje k temu, da se o njiju sami pozanimamo, če nismo ravno literarni ali umetnostni zgodovinarji. Dramatik Ivan Mrak ter kiparka in slikarka Karla Bulovec sta v »prevladujoči« (Taras Kermauner bi rekel »malomeščanski«) kulturni percepciji dolgo veljala za čudaška obstranca (Mrakove »himnične tragedije« so poklicna gledališča zavračala, ljubljanska Drama je njegovo Marijo Tudor uprizorila šele leta 1966, Karla Bulovec pa je bila »uradno priznana« tri leta pred smrtjo, ko je bila leta 1954 v Moderni galeriji retrospektivna razstava njenih del), za današnje televizijsko občinstvo pa sta verjetno že popolna neznanca. Toda ta dokumentarno-igrani film o teh dveh umetnikih je pač hotel biti bolj umetniški kakor pa informativen.
Taras Kermauner je v svojem obsežnem spisu o Mraku zapisal, da je bil »politično neeksistenten, družbeno nagnan, institucionalno neobstojen, zgodovinsko neopazen, moralno nedoločljiv, večkrat lačen kot sit, strgan, beden, osramočen«, o Bulovčevi pa pravi, da so bila njena najboljša dela risbe umirajočih mačk. Teh risb v filmu ne vidimo, zato pa – v arhivskem posnetku – opazimo cel kup živih mačk, ki jih Mrak ljubeznivo treplja. Ivan in Karla sta bila poročena, kot izvemo tudi v filmu, ki pa negira neko drugo dejstvo, o katerem nas poučita njuni biografiji, namreč to, da njun zakon ni bil konzumiran, kot se reče, če zakonca nimata spolnega odnosa. Ivan Mrak je bil homoseksualec, ki tega ni skrival (napisal je tudi opus homoerotične poezije, ki je še vedno neobjavljen), in nemara najboljši prizori v filmu so prav tisti, ki z neko dozo umetniške sublimacije nakazujejo Ivanovo homoseksualnost, toda povezano z istim mladeničem, ki ga je že pred njim zapeljala Karla. Ti prizori so morda najboljši kljub očitni, skoraj manifestni intenci filma, da prikaže tiho vztrajnost tega zakonskega para (vse do Karline smrti). Mrakov glas v offu pravi, da sta si bila drug drugemu umetniški navdih, toda o tem se lahko prepričate le, če si ogledate njuna dela. Če seveda te izjave, izrečene ob koncu filma, zaradi pozne ure, ob kateri je bil film predvajan, niste prespali.
