Piše se leto 1999, čas iztekanja tisočletja in milenijskega hrošča, pa tudi konca vojne na Balkanu. Čas pred zgraditvijo avtoceste, internetom in mobilnimi telefoni; ko nam je življenje morda še zadnjič lahko spremenila po naključju najdena (piratsko presneta) videokaseta. Tako se kontrakulturna klasika Goli v sedlu nekega dne znajde v rokah prleških najstnikov Tomaža in Antona ter v njiju prebudi željo po jadranju po odprti cesti in lovljenju izmuzljivega pojma svobode.
Celovečerni prvenec Jezdeca Dominika Menceja, ki se je v domačo filmsko zgodovino zapisal že s svojim diplomskim filmom Prespana pomlad – ta je leta 2014 na Festivalu slovenskega filma pobral kar pet vesen, med njimi tudi za najboljšo režijo in scenarij – se tako navdihnjen z raziskovanjem ameriškega prostranstva Dennisa Hopperja in Petra Fonde razpre v žanr filma ceste, v katerega pa skozi kompleksno prijateljstvo introvertiranega Tomaža in vzkipljivega upornika Tünča vseskozi vdirajo tudi elementi zgodbe o odraščanju. Fanta, ki ju z izjemno naravnostjo in asimilacijo v prleško narečje poosebita Timon Šturbej in Petja Labović, pa se vendarle na pot odpravita iz povsem drugačnih razlogov, s čimer tudi asfaltirana cesta, ki beži pod kolesi njunih predelanih mopedov, pred njima počasi izriše diametralno nasprotne lekcije in izzive.
Ujeta v neperspektivno rutino vaškega življenja, ki mlademu ne dovoljuje večjih odstopanj od družbenih konvencij in pričakovanj, se tako za velikonočni konec tedna z žegnanimi pirhi in potico, obešenimi na bilanco, najprej odpravita v Ljubljano. Anton v begu pred razbitim domom in stigmo jeznega luzerja, ki mu jo zaradi kategoričnega zavračanja avtoritete pripenja okolica, medtem ko nežnega in globoko vernega Tomaža na poti spremlja predvsem teža slabe vesti, da za veliki krščanski praznik zapušča svojo mamo. Mencej tako spretno izriše profila dveh najstnikov, razpetih med konservativne vzorce in zatohlost majhnega kraja ter željo po izkustvu življenja zunaj poznanega, ob čemer pa mesta na drugi strani države nikoli ne postavi v vlogo njune odrešitve: to navsezadnje predstavlja cesta, ki fantoma z vsakim prevoženim kilometrom omogoča potop v introspekcijo. Njuna čustvena stanja in notranje svetove, ki se jima odpirajo na poti, izgrajuje predvsem premišljena montaža Andreja Nagodeta in Matica Drakulića, ki skozi asociacije, sanje in halucinatorne vizije simboliko katolicizma postavlja ob vprašanja tradicije, vere, odsotnosti očeta, mladostniške samostojnosti in mučeniške matere.
Ko na poti srečata motorista Petra, ta z najprej mrko, a vse bolj karizmatično prezenco Nikole Koja stopi v vlogo odsotne očetovske avtoritete, medtem ko glavna trenja med fantoma povzroči štoparka Ana, pobegla nuna in rejverka, ki jo pobereta na poti, ter v širšem pogledu pomembno izziva konvencije žanra, ki ženske navadno reducira v vloge pasivnih sopotnic in mimobežnih erotičnih distrakcij. Lik Anje Novak je zato kljub stranskosti vloge čudovito kompleksen in kontradiktoren, ko s svojim skrivnostnim pobegom iz samostana v življenje rejva štopa na morje, v iskanju (nove) spiritualnosti transformira prijateljski odnos ter nepovratno spremeni njun končni cilj poti.
Ko končno dosežeta študentsko Rožno dolino, se Ljubljana zato nenadoma ne zdi več dovolj daleč. Zakaj se ne bi zapeljala do obale? Saj še nikoli nista videla morja! In če sta že tam, zakaj ne bi poti podaljšala do Splita? Morda celo do Medžugorja? Cesta se naenkrat razpre v prostor neskončnih možnosti, njuna pot odraščanja pa se skozi procese samospoznavanja in refleksije, mojstrsko upodobljene skozi asociativne montažne reze, definira predvsem kot potovanje, ki subverzira (balkanski) koncept moškosti. Anton tako kljub svoji jezni pozi teen angsta v ključnem trenutku zavrne Petrov mačistični bravado, ki mu z njegovim harley davidsonom in motoristično usnjeno jakno za trenutek predstavlja lik »očetovskega« vzora; medtem ko Tomaža cesta nauči predvsem odločnosti in sprejemanja odločitev, ki se ne prilagajajo zmeraj željam njegove cankarjanske matere in karakterno dominantnejšega prijatelja.
