Koni Steibacher je po diplomi na pedagoški fakulteti delal kot osnovnošolski učitelj likovnega pouka, kasneje pa se je uveljavil kot avtor animiranih filmov – sprva kot amater in potem tudi kot profesionalec. Kratke animirane filme skupaj s soavtorjem Janezom Marinškom ali samostojno ustvarja od 70. let dalje. Je prejemnik številnih nagrad na področju filmskega ustvarjanja in filmske pedagogike, ki se jim letos pridružuje še nagrada Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti, ki jo bodo Steinbacherju podelili na nedeljski slovesnosti ob zaključku 23. Festivala slovenskega filma v Ljubljani.
Rodili ste se v kmečki družini, odraščali ste v majhni pohorski vasici. Kako ste pravzaprav vstopili v svet animiranega filma? Se spomnite svojega prvega srečanja z animacijo?Prvi film sem videl pri devetih letih, po vojni, ko je neki učitelj z nižje gimnazije v šolo prinesel filmski projektor in zavrtel neme črno-bele risanke. Takrat smo mislili, da te oživljene risbe proizvaja projektor. Da je to delo človeških rok, ni nihče od nas niti pomislil, še manj verjel. Pravi stik s filmom pa se je zame zgodil tri leta kasneje, ko smo v devet kilometrov oddaljeno Slovensko Bistrico odšli peš v kino gledat Kekca, ki me je tako navdušil, da sem po spominu narisal ves film v obliki stripa. Enako se je zgodilo še po Sneguljčici in Pepelki. Po teh filmih sem že spoznal, da jih ustvarjajo ljudje, in o tem začel navdušeno prebirati vse, kar mi je bilo dostopno.
Kako ste potem od oboževalca prešli k ustvarjalcu?V srednji šoli sem obiskoval krožek pod vodstvom vzgojiteljice Mirjane Borčič, v katerem smo skupaj posneli prvi film. Občudovali smo moderne zagrebške risanke in ugotovili, da je lahko risanka tudi družbenokritična. Kasneje sem kot učitelj likovne vzgoje tudi sam organiziral krožek, v katerem smo začeli snemati filme. Najprimernejši način je bila tehnika kolaža, premikanje izrezanih figuric po ozadju. Otroci so z neverjetno potrpežljivostjo premikali figurice, ne da bi imeli jasno predstavo, kaj bo iz tega nastalo. No, nastala je risanka Ribič, ki je dosegla izjemen mednarodni uspeh. Takrat me je k sodelovanju nagovoril Janez Marinšek, s katerim sva potem skupaj posnela vrsto filmov. Tudi midva sva uporabljala tehniko kolaža, le da sva jo dopolnjevala z različnimi materiali, ki so bili novost v takratni animaciji.
Tehniki kolaža pa se niste odrekli niti, ko ste se z animacijo ukvarjali že profesionalno.Animacija kolaža je bila osnovni element, ki mi je omogočal uporabo različnih materialov: od fotografij in filmskih trakov do pravega močvirja, ki sem ga uporabil za film s tem naslovom. Ko je Marinšek na razpis Viba filma prijavil svoj scenarij Telematerija in bil sprejet, sva prestopila med profesionalce – s klasičnim konceptom risanja na prozorne folije, kar je bil glede na amaterske filme korak nazaj. Klasična risba ni dopuščala eksperimentiranja, ves film je bilo treba narisati in nato posneti v studiu. Kljub mojemu nezadovoljstvu pa je bil film lepo sprejet in mi je omogočil nadaljnje delo. Ampak že v naslednji film sva z Marinškom v risbe na folije vnesla nekaj amaterske igrivosti, ki je v mojih filmih ostala stalnica vse do animacije srednjeveških hrastoveljskih fresk v filmih Mrtvaški ples in Zakaj je Istra tužna. Janez je potem prevzel delo distributerja in finančnika pri Filmskem skladu, zato sem kasneje večino filmov realiziral samostojno.
Še ena prepoznavna poteza vaših animacij je družbena kritičnost.Družbenokritične teme so mi bile blizu vse od srednješolskih dni. Oboževal sem dela Koste Gavrasa, poznejše italijanske neorealiste, jugoslovanski črni val – Pavlovića, Makavejeva, Papića in seveda zagrebške avtorje animacij. V veselje mi je bilo sodelovati z Dušanom Vukotićem pri filmu Gregec Kobilica. V tistem času ne bi hotel ustvarjati filma, namenjenega zgolj zabavi. Moj scenarist Marjan Tomšič, primorski pisatelj štajerskih korenin, je natančno vedel, kakšne teme mora obravnavati, da mi ustreže. Napisal je nešteto scenarijev, ki bi jih bilo mogoče obrniti proti vsakemu režimu, predvsem pa proti nekdanjemu enoumju.
Kako pa vam je za take filme uspelo pridobiti sredstva? Niste imeli v prejšnjem sistemu nikoli težav s cenzorji?Takrat je bil edini filmski producent Viba film, ki mu je bilo v interesu, da je imel v letnem programu vse filmske zvrsti, saj je le tako lahko dobil producentsko nagrado na jugoslovanskem festivalu kratkega filma v Beogradu, zato so se vedno našla sredstva tudi za animirani film. Zaplet je nastal le pri filmu Študent, ko mi je mlada slavistka ponudila preveč drzno zgodbo o izkoriščevalskih sobodajalcih, ki sem jo moral sredi realizacije omehčati, da je šlo skozi. Sicer pa takratni cenzorji, ki so odločali o tem, ali je film primeren za javno predvajanje, animiranih filmov niso jemali resno. Ali pa niso prepoznali politične note…
Spremljate slovensko animacijo danes?Absolutno. Vesel sem vsakega uspeha slovenskega filma, še posebno naših animatorjev, ki so zadnja leta presegli vsa pričakovanja. Filmi Špele Čadež, Dušana Kastelica in drugih so premalo cenjeni in kljub mednarodnim uspehom dobijo premalo medijske pozornosti.
Se vam zdi danes, ob novih tehnologijah, ustvarjanje animiranih filmov bolj enostavno kot nekoč?Ni bolj enostavno. Danes moraš biti ne samo ustvarjalec, ampak tudi računalniški strokovnjak, da lahko slediš vsem novostim v 3D-tehniki, ki se iz dneva v dan spreminjajo.
