Do konca leta bodo v ciklu Kino-uho/FriForma pripravili tri posebne projekcije nemih filmov z živo glasbeno spremljavo. Od podivjane sovjetske satire prek Poejeve gotske srhljivke do zgodnje Lubitscheve komedije. Filme bodo z izvirnimi zvočnimi interpretacijami oživili Tisa Neža Herlec in Mojca Zupančič, dunajski trio Radian, ki ustvarja na presečišču postrocka, elektronike in eksperimentalnega minimalizma, ter glasbenica in vokalna improvizatorka Tea Vidmar.
Filmski nadrealizem
Kinotečni cikel se je začel s projekcijo filma Sreča iz leta 1934, ki ga podpisuje ruski režiser Aleksander Medvedkin. Eden zadnjih sovjetskih nemih filmov je nadrealistična, groteskna in nebrzdano duhovita satira o revnih kmetih, ki iščejo srečo v svetu med predrevolucionarnimi časi in kolektivizacijo. Ljudska folklora, absurd in politična kritika se prepletajo v divji filmski komediji, nad katero lebdi Stalinova senca.
Film sta z živo glasbo pospremili umetnici, ki kot duo Tisa & Mojca ustvarjata na presečišču glasu, klavirja, improvizacije, jazza, elektronike in intuitivne poezije. Njuna glasba odpira domišljijske svetove magičnega realizma, polne zvočnih presenečenj, humorja in nepričakovanih preobratov.
Francoska avantgarda
Naslednji film, ki si ga bo mogoče ogledati v okviru cikla Kino-uho, bo hkrati tudi del programa letošnjega 37. ljubljanskega filmskega festivala Liffe. 19. novembra bodo namreč zavrteli film Propad hiše Usher (La Chute de la maison Usher, 1928) režiserja Jeana Epsteina. Gotska mojstrovina francoske filmske avantgarde, posneta po zgodbi Edgarja Allana Poeja, gledalca popelje v temačni svet propadajočega dvorca, obsedenosti in skrivnostne smrti. Epsteinova hipnotična filmska govorica, sanjske podobe in srhljivo vzdušje ustvarjajo idealen prostor za novo zvočno interpretacijo.
Film bo v živo spremljal Radian, dunajski avantgardni trio, ki že desetletja premika meje med postrockom, elektroniko in eksperimentalnim minimalizmom. Njihova glasba je precizna in nepredvidljiva hkrati – skrbno oblikovan preplet mikroskopskih ritmov, elektronskih tekstur, fragmentiranega kitarskega hrupa in dramatičnih tišin. Zvočna govorica, ki je obenem matematična in organska, zadržana in silovita, odpira povsem nove razsežnosti filmskega doživetja.
Kinotečna poslastica
Za konec leta se obeta še ena kinotečna poslastica. Na filmska platna namreč ponovno prihaja znameniti film Ernsta Lubitscha Ko sem bil mrtev (Als ich tot war, 1916). Gre za briljantno komedijo, ki jo je režiser, ki velja za enega največjih mojstrov filmskega humorja, posnel v svojem zgodnjem obdobju. Odkritje edine ohranjene kopije filma je bilo izjemen dogodek v zgodovini Slovenske kinoteke, ki je slovensko filmsko arhivistiko postavil na svetovni zemljevid.
Ob tej redki filmski mojstrovini bo v živo nastopila Tea Vidmar, vokalna improvizatorka, pevka in performerka, ki človeški glas spreminja v pravo zvočno gledališče. Z raznolikimi vokalnimi tehnikami, koncertino, kalimbo, drobnimi glasbili in looperjem ustvarja presenetljive zvočne pokrajine, v katerih se srečujejo humor, domišljija in eksperiment. Tea Vidmar deluje na področju sodobne improvizirane in eksperimentalne glasbe, ljudske glasbe ter uličnega in glasbenega gledališča. Sodeluje z domačimi in mednarodnimi glasbenimi improvizatorji ter ustvarja glasbo za gledališke, lutkovne in pripovedovalske predstave. Kot vokalistka deluje v zasedbah Kačis in The Balkan Experience of Song and Ritual. Je ustanoviteljica Gledališkega pevskega zbora GPZ, s katerim je ustvarila nagrajeno ulično predstavo Ups!, ter mentorica delavnic raziskovanja glasu in kolektivne improvizacije.