Kritika je zadnja leta pri napovedih zelo previdna, saj nekateri zelo ugledni predsedniki žirij (predvsem brata Coen in George Miller) niso šokirali le z izborom nagrajencev (se še kdo spomni filma Dheepan?), temveč tudi s filmi, ki so jih pri nagradah potem ignorirali. V tem trenutku je prezgodaj napovedovati nagrade, saj bo festival zadnja dva dneva ponudil še šest filmov v konkurenci: podpisali so jih zmagovalec Cannesa 2018 Kore Eda Hirokazu, tri režiserke (Claire Denis, Léonor Seraille in Kelly Reichardt), katalonski posebnež Albert Serra in mladi Belgijec Lukas Dhont, ki mu peščica ljudi, ki je njegov drugi film Blizu (Close) že videla, napoveduje pomembno nagrado.
Tekmovalni program je letos zgleden, brez izrazitih katastrof (zelo blizu so jim francoski prispevki), a tudi brez zares velikega filma. Še najbolj so se idealu približali Jerzy Skolimowski (Eo), Ruben Östlund (Trikotnik žalosti) in Cristian Mungiu (R. M. N.), ki bi morali najti pot do palme. Francoski art film je, vsaj po doslej videnih filmih, klinično mrtev, rešujeta ga na primer November Cédrica Jimeneza, akcijski triler o pet dni trajajočem lovu na napadalce v klubu Bataclan leta 2015, in Noč dvanajstega (La nuit du 12) Dominika Molla, realistična proceduralka, ki prikaže, kako frustracija ob nerešenem primeru ubija detektiva in njegovo samozavest.
Brata Dardenne v stari formi
Ob filmu Tori in Lokita (Tori et Lokita) lahko mirno zapišemo, da sta se brata Dardenne, dvakratna zmagovalca Cannesa in prejemnika vseh drugih možnih palm, vrnila v staro formo. Zadnje desetletje sta snemala solidne, čeprav v ničemer izstopajoče socialne drame, za katere sta občasno celo angažirala filmske zvezdnice, kar ni ravno pristajalo njunemu skrajno realističnemu dispozitivu.
Film Tori in Lokita premore tisto energijo in suspenz, ki je krasil Rosetto ali Sina, pa politično urgentnost in izjemno empatijo do glavnih protagonistov, priseljenke iz Benina, najstnice Lokite, in desetletnega Torija, ki se po sili razmer izdaja za njenega brata. Slednji je dobil politični azil, ker so ga v domovini obtožili čarovništva, Lokita, ki je pri prečkanju Sredozemlja postala njegov neformalni angel varuh, pa mora za ureditev statusa belgijskim oblastem dokazati, da je res njegova sestra. To je preprosto zasnovan film s čvrsto pripovedno zgradbo in izjemno kemijo med protagonistoma, ki za preživetje preprodajata mamila in oponirata sto in eni prepreki na poti do »papirjev«.
Prikaz ilegalnega begunskega statusa je bil redko predstavljen v tako nepretencioznih potezah in brez vsake sentimentalnosti. Ne vidim načina, kako bi ga režija Vincenta Lindona lahko spregledala.
