Na začetku 90. let prejšnjega stoletja, ko ni bilo več Tedna domačega filma, prav tako pa še ne Festivala slovenskega filma, se je letni pregled slovenske profesionalne in študentske produkcije dokumentarnih in igranih filmov nekaj časa imenoval Maraton. Še danes ne vem, od kod in čemu to ime, saj je bilo v dveh ali treh dneh prikazanih komaj kaj filmov, pa tudi gledalcev ni bilo niti približno toliko, kot je tekačev na ljubljanskem maratonu. A naj je bilo to ime provokativno ali samo hecno, pa ni bilo – kot vse kaže – nič bolj neprimerno, kot je naziv »festival« za letošnji, doslej 23. Festival slovenskega filma. Edina razlika je, da je neprimernost festivalskega atributa, izražena tudi v bolj ali manj depresivnem vzdušju otvoritvenega torkovega večera, »objektivna« oziroma povezana s koronakriznimi omejitvami.
Morda bi bilo res bolje, da festivala ne bi bilo, kot so menili nekateri, a ne zaradi koronakriznih omejitev. Pač pa nekih drugih, natančneje, vladnih, ki spominjajo na aplikacijo severnokorejskega modela na področje filmske produkcije in ki lahko dosežejo, da ne bo naslednjega festivala, ker prihodnje leto ne bo domačih filmov. Direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar je zelo obzirno omenjala administrativne zaplete, ker si pač ni mogla privoščiti takšne jedrnatosti, s kakršno je Jani Sever te »zaplete« preimenoval v »vladno uničevanje slovenskega filma«.
Kdo je Antigona?
Jani Sever je režiser igrano-dokumentarnega filma Antigona – kako si upamo!, posnetega po motivih drame Trojno življenje AntigoneSlavoja Žižka. In tudi v filmu gre za tri stvari. Najprej vidimo Žižka, ki razlaga svoje poglede na Sofoklejev lik Antigone (in na nekatere druge, zlasti Kreona), njegovo razlago pa prekinjajo odlomki iz njegove drame, odigrani in posneti na raznih realnih lokacijah, predvsem pa številni arhivski posnetki; nekateri so prav zanimivi, a je vprašanje, kakšna je pravzaprav njihova vloga. Včasih je namreč videti, kot da s primeri evropske politike »aktualizirajo« Žižkove argumente, včasih pa – zlasti v daljših nizih – delujejo kot samostojne enote.
Na primer: vidimo televizijski posnetek evropskega parlamenta, kjer nekateri poslanci prav ostro napadajo Viktorja Orbana; tako v Sofoklejevi kot Žižkovi Antigoni je podobnih očitkov o avtokratični oblasti deležen tudi Kreon, toda Žižek je, tako kot že Hegel, liku Kreona kot državnika in pragmatičnega politika naklonjen in vidi v njem pravega tragičnega junaka. Do Antigone pa je bolj skeptičen: deloma jo problematizira podobno kot nekateri francoski helenisti (zlasti Jean-Pierre Vernant), ki so Antigonino odločitev, da ne sme zatajiti družinske filije, razumeli, češ da noče častiti nobenega drugega boga kot Hada, boga smrti, deloma pa kot upornico in »revolucionarko«.
Toda v arhivskih posnetkih vidimo celo serijo protestov v raznih evropskih mestih, ki bi lahko korespondirali z likom Antigone kot upornice. Vendar slišimo tudi Jacquesa Lacana, ki »viharniškemu« študentu pove, da s to svojo revolucijo hoče samo novega gospodarja (Žižek bi se s tem strinjal). Ali pa Angela Merkel: je ona aludirana kot »sodobna Antigona«, kot v nemškem parlamentu kliče k solidarnosti in zagovarja sprejem množice beguncev? Ali ekološka Greta? Neka »korespondenca« pa je manj dvoumna: že res, da je Antigona hotela pokopati svojega brata Polinejka, toda ta, opomni Žižek, je bil tudi izdajalec – na to njegovo pripombo pa se (izjemoma) neposredno naveže insert iz protikomunističnega zborovanja v Ljubljani leta 1944 (manjka posnetek Spomenke Hribar).
Najboljša stvar v filmu so prizori iz Trojnega življenja Antigone (z Anjo Novak kot Antigono, Primožem Bezjakom kot Kreonom in zboristi Juretom Henigmanom, Dorotejo Nadrah in Matejem Zemljičem), čeprav zadnjega prizora z zborom, ki pod komunističnim simbolom obsodi na smrt tako Antigono kot Kreona, najbrž ne moremo videti kot »končno rešitev«.
