‘Isabella Rossellini je prava legenda sodobnega filma, edinstvena umetnica, ki je vedno pogumno sprejemala ustvarjalna tveganja, se nenehno na novo izumljala in brez strahu preoblikovala svojo umetniško pot,« je pred podelitvijo častnega leoparda za izjemen prispevek k sodobni kinematografiji, s katerim so na filmskem festivalu v Locarnu konec tedna počastili igralko Isabello Rossellini, odločitev utemeljil umetniški direktor festivala Giona A. Nazzaro. Njeno igralsko izraznost in izbiro vlog je opisal za vedno presenetljivi, nepredvidljivost označil za njen zaščitni znak, pri tem pa še poudaril, da je vizionarska, neprimerljiva in samoironična umetnica, ki je pustila neizbrisen pečat v sodobni kinematografiji.
Iz sence staršev v večnost z Lynchem
Isabella Rossellini kot hčerka filmskih legend, švedske igralke Ingrid Bergman in italijanskega režiserja Roberta Rossellinija, ni imela lahkega dela pri stopanju iz sence staršev.
Prvi večji igralski uspeh je dosegla v italijanskem filmu Il Prato iz leta 1979, leto kasneje je sledil Il Pap'occhio, filmsko kariero v ZDA pa je začela leta 1985 s stransko vlogo v filmu White Nights. Preboj se je zgodil z Modrim žametom Davida Lyncha, ki je na avdiciji morda res ni prepoznal, saj naj bi le pripomnil, da bi bila zaradi podobnosti lahko hči Ingrid Bergman, se je pa zato kasneje zaljubil vanjo. Še prej pa ji dal vlogo trpinčene pevke v nočnem klubu Dorothy Vallens v filmu Modri žamet, s katero se je zapisala v večnost.
Vloga, pravzaprav film kot tak, pa ni sedla enemu najbolj cenjenih ameriških kritikov, danes že preminulemu Rogerju Ebertu, ki je menil, da je Lynch igralko izkoristil. Sama se s to kategorizacijo nikakor ni strinjala, temveč jo je oznaka, kot je dejala v pogovoru za IndieWire pred dvema letoma, presenetila, saj je bila odrasla ženska. »Stara sem bila 31 ali 32 let. Sama sem se odločila za to vlogo,« je še dejala in dodala, da glede lika ni imela nobenih zadržkov, kot tudi ne zaradi tega, da jo kot zlorabljeno žensko režira moški, z Lynchem pa sta tudi veliko sodelovala pri oblikovanju lika.
Rossellinijeva in Lynch sta se kot par razšla v začetku devetdesetih let, pred razhodom pa je igrala še v njegovem filmu Divji v srcu (Wild at Heart), ki je leta 1990 v Cannesu osvojil zlato palmo.
Boleč razhod je večkrat javno omenila, tako kot je znala pokomentirati zvezo pred Lynchem – zakon z režiserjem Martinom Scorsesejem, ki je sovpadel s snemanjem filmov Pobesneli bik (1980) in Kralj komedije (1982). Ločila sta se po treh letih, k razhodu pa naj bi prispevali predvsem Scorsesejevi izbruhi jeze in depresija, pri čemer je, kot je povedala v dokumentarni seriji Mr. Scorsese Rebecce Miller, šele pozneje doumela, da je bila jeza del goriva, ki ga je potreboval za dokončanje obeh filmov.
Od velikih režiserjev do »živalskih« kratkih filmov
V štirih desetletjih, ki so sledila zasebno burnim 80. letom, je Isabella Rossellini ustvarila raznolik opus. Sodelovala je z režiserji, kot so Robert Zemeckis, David O. Russell, Robert Wilson, Taylor Hackford, Marjane Satrapi in Guy Maddin, ter med drugim igrala v kultni črni komediji Smrt ji lepo pristoji, drami Brez strahu in biografskem filmu o Beethovnu Nesmrtno ljubljena, v katerem se je zapletla v razmerje z Garyjem Oldmanom.
Na televiziji je med drugim igrala rusko polkovnico v petih epizodah serije Alias in se pojavila v seriji Prijatelji, kjer je popularizirala idejo seznama slavnih, s katerimi lahko spimo, kot filmska avtorica pa je posebno pozornost namenjala živalskemu svetu. Njene serije kratkih filmov Seduce Me, Mammas in Green Porno so prejele več nagrad, najbolj pa je ostala v spominu po »zeleni pornografiji«, v kateri je upodobila razmnoževanje različnih žuželk in drugih živali, od kačjih pastirjev, pajkov, čebel do bogomolk, deževnikov, polžev in hišnih muh.
Prva nominacija za oskarja pri 72 letih
Preden je nosila kožo deževnika in uprizarjala ljubljenje črvov v pozi 69, je bila uspešna tudi kot manekenka. Pozirala je največjim fotografom, od Richarda Avedona do Helmuta Newtona, leta 1982 pa kot ena največjih modnih ikon postala zaščitni obraz kozmetične hiše Lancôme. Ko je dopolnila 43 let, ji Lancôme ni podaljšal pogodbe, češ da je prestara, sama pa je to izkoristila kot priložnost za nov začetek. Ustanovila je lastno kozmetično znamko Manifesto, se vrnila na univerzo, magistrirala iz vedenja živali in njihovega varstva ter za nameček postavila ekološko kmetijo na Long Islandu.
Danes je njena manekenska in igralska kariera znova v razcvetu. Dvajset let po prekinitvi sodelovanja jo je Lancôme ponovno povabil za svojo ambasadorko, pojavila se je na Pirrellijevem koledarju za leto 2026, navdušila pa z vlogami v več filmih in serijah, med njimi v seriji Julia za HBO Max o življenju Julie Child, gledališkem monologu Darwin's Smile, animiranem filmu Marcel the Shell with Shoes On, Himeri Alice Rohrwacher, Spacemanu Johana Rencka ter Konklavah Edwarda Bergerja, za katere je bila lani nominirana za oskarja, čeprav ima njen lik redovnice Agnes manj kot osem minut na platnu.
Oskarjevska nominacija je za Isabello prišla 80 let po tem, ko je njena mati Ingrid Bergman prejela nominacijo za oskarja za glavno vlogo redovnice Mary Benedict v filmu The Bells of St. Mary's. Bergmanova, ki takrat sicer ni osvojila kipca, je v karieri osvojila tri oskarje, medtem ko se je njeni hčerki vztrajno izmikal. Če bi ga dobila, pa bi Ingrid in Isabella postali prva mati in hči z igralskima oskarjema.
