Režiser Siniša Gačić, znan po socialno angažiranih in intimnih dokumentarcih (Boj za, Hči Camorre …), je v filmu Ples življenja tri leta spremljal resnično zgodbo para, Alenke in Marijana Čurin Janžekoviča, ki sta več kot štiri desetletja živela skupaj in ju je povezovala strast do plesa. Alenka je od rojstva trpela za redko, neozdravljivo boleznijo, tako imenovanim Morquijevim sindromom, in po dolgih letih operacij in nenehnega slabšanja stanja se je odločila, da bo v Švici zaprosila za pomoč pri samomoru. Hkrati pa je slovenski vladi predlagala, da omogoči tako pomoč tudi pri nas, kar je tudi javno odmevalo.
S tem je namreč odprla zelo občutljivo etično in družbeno vprašanje evtanazije oziroma asistirane pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Režiser je s kamero spremljal njuno običajno življenje na robu gozda, priprave na Alenkin odhod v Švico, čustveno dinamiko med partnerjema ter obdobje po njeni smrti – čas Marijanovega žalovanja.
Onkraj etičnih okvirov
Če je režiser morda vstopil v zgodbo, da bi vsaj sebi razjasnil dilemo okrog pravice do prostovoljnega končanja življenja, četudi se je je lotil »onkraj družbeno-etičnih okvirov« ter brez vsakršnih predsodkov, kot pravi sam, je ob koncu ostal s še več vprašanji in brez odgovora, kaj je etično »prav«. Sploh ker se je tematike lotil skozi intimno razmerje, v katerem sta se izkazala za žrtvi oba zakonca. Ona sicer v filmu pravi, da se smrti ne boji, s polno zavestjo pa se odloča, da ne bo dolgotrajno vegetirala na bolniški postelji in bila svojemu možu v še večje breme. S tem bi mu poklonila naslednja leta svobode.
Sprašuje se tudi o lastni sebičnosti in sebičnosti moža, ki je, ko pride prvič trenutek odhoda, ne spusti v smrt, čeprav sta bila o vsem dogovorjena. S tem se njuna agonija podaljša še za eno leto. Ona ne zmore več prenašati svojih bolečin (»moji organi so ujeti v premajhnem telesu in zato je bolečina prisotna ves čas in praktično povsod«), on bo z njenim odhodom izgubil smisel svojega življenja, ki je bil zgrajen ravno okrog nege in pomoči njej (»saj ji kar gre, obupava le takrat, če narkotiki ne primejo dovolj«). Je torej odločitev o asistirani smrti res individualna ali na kakšen način vendarle vpliva na bližnje?
Zgodba, ki se zgradi sama
Dokumentarec je zgrajen na treh ravneh: pripoveduje ljubezensko zgodbo starejšega zakonskega para, odpira vprašanje pravice do smrti ter izpostavi telo (in ples) kot simbol življenjske vitalnosti, nasproti kateri stoji neizogibna smrt. Režiser je ob koncu povedal, da se je v času snemanja in druženja razvil med njim in protagonistoma zelo poseben odnos, nadomestila sta mu stare starše, zaradi česar mu je očitno uspelo ujeti njune izjemno intimne razmisleke in trenutke.
Ta zaupljivost Alenke in Marijana je od režiserja in njegove ekipe zahtevala tudi globoko etično presojo, kaj pokazati in česa ne. Režiser se ni postavil v vlogo narativnega ali celo etičnega pojasnjevalca, niti ni zapadel v patetičnost (tudi Alenka ni bila patetična in bi ji bil film menda všeč; bila je močna ženska, ki je živela tako dolgo, dokler je lahko živela dostojanstveno), temveč z dolgimi statičnimi kadri prepusti, da zgodbo gradijo dialogi, gibi in tišina. Ko se ustavi še kuhinjska ura, zazeva tišina še globlje. Vse to daje prosto pot interpretaciji in iskanju odgovorov – tudi s premislekom o lastni smrti in smrti bližnjih – kar gledalcem samim. Robčki za brisanje solz so ob ogledu filma obvezni.