Direktor Hrvaškega avdiovizualnega centra (HAVC) Christopher Peter Marcich, ki je od leta 2013 tudi predsednik upravnega odbora Svetovnega združenja kolektivnih organizacij filmskih producentov (AGICOA), med drugim je bil 19 let na Ameriškem filmskemu združenju MPA (Motion Picture Association) predsednik regionalnega urada za Evropo, nato je bil na MPA nekaj časa koordinator mednarodnih uradov, je bil eden izmed gostov na nedavnem mednarodnem posvetu o javnih filmskih politikah v posameznih članicah Evropske unije. Organiziral ga je Slovenski filmski center.

Hrvaška na področju filmske politike pogosto velja za regionalno zgodbo o uspehu. Kakšno je po vašem mnenju stanje v sektorju pri vas, zdi se namreč, da je film na Hrvaškem postal ena od pomembnejših panog v državi?

Imamo uspešne filme, režiserje, direktorje fotografije, igralce, kar se vidi tudi po sodelovanju na festivalih, čeprav se to na žalost ne pozna pri domačem občinstvu. V določenih stvareh smo učinkoviti, a tudi pri nas nam za zgled dajejo Slovenijo in druge države. Pogled je vedno usmerjen k najboljšim elementom sistemov v regiji in širše. Kar je dobro, saj lahko na podlagi tuje izkušnje izboljšujemo stanje v domačem sektorju. Zato so mednarodni posveti, kot je bil nedavno v Ljubljani, dobri, saj na podlagi izmenjave praks lahko izboljšujemo lasten sistem.

V čem je učinkovita filmska politika na Hrvaškem?

Imamo sistem, ki ima predvidljivo in stalno strukturo upravljanja. Na HAVC-u imamo letno predpisane roke za razpise, poleg tega se na letni ravni tudi ve, s koliko sredstvi razpolagamo. Predvidljiva je tudi stalna podpora države. Pomembno je, da naši ustvarjalci vedo, na kaj lahko računajo. Seveda bi si želeli višjih sredstev in določene stvari še izboljšati, za kar imamo vsaj zadnje štiri leta, kar vodim HAVC, na strani države razumevanje in politično voljo.

Na Hrvaškem se obeta zvišanje sredstev za film?

Na HAVC-u si prizadevamo, da bi pridobili več sredstev, kar mislim, da nam bo uspelo. Z ministrstvom za kulturo in medije se dogovarjamo, da bi z amandmajem k filmskemu zakonu uvedli možnost za pridobivanje več denarja od ponudnikov filmskih vsebin. Da bi obstoječe davke in dajatve razširili še na ponudnike avdiovizualnih vsebin. Poleg tega imamov v načrtu tudi uvedbo davčnih olajšav. Producentom, ki vlagajo v neodvisni hrvaški film in s plačevanjem davkov prispevajo k javnim dohodkom, želimo omogočiti, da bi jim del dajatev vrnili, kar bi vložili v naslednji projekt. Ta koncept je podoben shemi denarnih povračil za tuje produkcije.

Koliko znaša celotni letni proračun HAVC-a?

Od države prejmemo 7 milijonov evrov in iz ostalih virov določenih z zakonom še 4 milijone. Na letni ravni tako razpolagamo z okoli 11 milijonov evrov, kar bi radi povišali na vsaj 15 milijonov evrov.

Koliko od tega je namenjeno
produkcij filmov?

Odvisno, če v to štejemo tudi manjšinske kooprodukcije ali ne, sam jih štejem, saj je to investicija v produkcijo. Poleg tega je v produkcijo treba šteti tudi dokumentarne, kratke, animirane in igrane filme. V načrtu, je da bo od sredstev za produkcijo, financirano šest do osem igranih celovečercev na leto, za vsakega na njih do milijon evrov.

Slovenija je ena od držav z najmanj raznolikim financiranjem filma, poleg tega ima v primerjavi z drugimi srednjeevropskimi državami oziroma z večino držav nekdanje Jugoslavije enega najnižjih proračunov za financiranje avdiovizualne produkcije. Kdo vse na Hrvaškem vlaga v nacionalno filmsko produkcijo?

Poleg države še kinematografi, javna televizije in druge televizije, kabelski operaterji, domači in tuji ponudniki pretočnih vsebin. Prispevajo torej vsi, ki imajo neko korist od predvajanja vsebin. Sistem je zelo podoben francoskemu le, da je manjši.

Na Hrvaškem ste uredili izvenproračunske vire financiranja. Kako vam je uspelo prepričati kabelske operaterje in pretočne ponudnike, da vlagajo v vašo kinematografijo?

Pri tem je prišla do izraza ena dimenzija moje preteklosti. Imam velika pričakovanja, kar je najbrž povezano s tem, da sem zastopal ameriško vlado in tudi t. i. hollywoodske majorse (velike filmske studie, op. a.). Moje stališče je, da želeno, brez prevelikega hrupa, izraziš. Lahko smo maloštevilni, vendar to ne pomeni, da mora biti tih tudi naš glas, nasprotno. Pri pogajanjih z velikimi igralci poznam njihove pristope. Moje izkušnje so mi pomagale pri umiritvi napetosti in odpora velikih ponudnikov pretočnih vsebin, ki v borbi za lasten interes uporabijo vsa sredstva, a so na koncu vseeno racionalni. Ne bodo se umaknili iz trga, na katerem služijo. Čeprav tega ne moreš zagotovo vedeti, pa lahko brez zadržka zatrdim, da se to ne bi zgodilo iz več razlogov. O tem smo veliko razpravljali na HAVC-u in z ministrstvom ter na koncu prišli do kompromisa. V Zakonu za elektronske medije iz leta 2021 smo tako na novo uvedli davek za mednarodne pretočne platforme. Za kabelske operaterje je bil zakonu sprejet še pred mojim prihodom na HAVC.

Kako vam je uspelo doseči, da je Netflix vključil hrvaške podnapise? Tudi pri tem drži stališče, da četudi gre za majhno jezikovno okolje, ni treba, da je tih tudi tvoj glas?

Poleg omenjenega načela zagovarjam tudi pomen sodelovanja s filmskimi centri iz drugih držav. Pomembno je, da se o teh temah javno govori in ustvarja pritisk, ki pomaga pri spremembah zakona ali preprečevanju sprejemanja slabih politik. Za hrvaške podnapise na Netfilxu smo ustvarjali pritisk. Konec koncev se prek jezika definiramo in je sestavni del kulturne raznolikosti. Prav tako podnaslavljanje postaja z novimi tehnologijami, kot na primer umetno inteligenco, tudi vse bolj enostavno.

Na Hrvaško za snemanje že nekaj let sistematično privabljate tuje produkcije. Kako se je to vse začelo?

Na Hrvaškem imamo že dolgo zgodovino snemanja tujih produkcij, vendar brez državne spodbude. Pred 12 leti je nato s ciljem, da bi pritegnili investicije, hrvaška filmska skupnost predlagala uvedbo denarnih povračil. Ministrstvu za finance to ni bilo težko predstaviti, saj se prek sheme denarnih povračil vsak vloženi evro v snemanje tujih produkcij pomnoži, po nekaterih podatkih celo desetkrat, v vsakem primeru pa vsaj tri do štirikrat. Pri čemer se je še treba zavedati, da brez sheme denarnih povračil, ta denar tujih produkcij na Hrvaško sploh ne bi prišel. Je pa to rezultat sistematičnega lobiranja velikih producentov po vsem svetu.

Kako shema denarnih povračil
vpliva na razvoj nacionalne
kinematografije?

Ko sta HAVC in ministrstvo za kulturo in medije pred enajstimi leti uvedla program Filming in Croatia, je bil cilj, da bi domačim filmskim delavcem omogočila delo na tujih produkcijah, predvsem v smislu njihove zaposlenosti kot tudi za pridobivanje novih izkušenj. Program je dosegel dobre rezultate. Mladi, ki so začeli kot pripravniki na projektih, kot je Igra prestolov, so se profilirali v vrhunske strokovnjake in dosegli zavidljive mednarodne uspehe. A sčasoma je naval projektov presegel »naravno« rast delovne sile, tako da smo prišli do situacije, da filmski delavci delajo na projektih tujih produkcij, med tem ko domači produkciji primanjkuje ljudi. Honorarji tujih produkcij so bistveno višji, proračuni hrvaških filmov pa trenutno niso na ravni, ki bi si jo zaslužili. Zato si intenzivno prizadevamo za povečanje proračunov filmov, ki jih financira HAVC. Pomembne korake smo naredili glede obveznosti ponudnikov pretočnih vsebin, čaka naš še sprememba zakona, s katero bi bile tuje produkcije obvezane h konkretnemu finančnemu doprinosu v hrvaško filmsko produkcijo in izobraževanju filmskih delavcev.

Kakšno strategijo imate za razvoj
filmskega občinstva na Hrvaškem?

Zelo me muči, da hrvaško občinstvo večine domačih filmov ne pozna. Naša obveza je, da spodbujamo hrvaško kulturo in jezik, pri čemer moramo najti boljšo pot do občinstva. Eden od načinov, kako smo se tega lotili prejšnje leto, je bila kampanja za privabljanje ljudi nazaj v kino in spodbujanje k ogledu hrvaških filmov. Letos smo s tem ciljem zasnovali program najboljših hrvaških filmov zadnjih 15 let, v katerega smo vključili vse kategorije od celovečercev, kratkih do animiranih filmov, kar so prikazovali v kinih in na festivalih. Na ta način smo želeli spodbuditi zavest o domačem filmu. V bodoče moramo najti še druge načine, kako pritegniti občinstvo.