Z režiserjem, ki je doštudiral sociologijo in filozofijo, smo se pogovarjali na filmskem festivalu v Pulju, kjer je Kratek izlet, poldokumentarni igrani film o skupini mladih, ki so po nekaj divjih nočeh nepričakovano izgubljeni sredi istrskega podeželja, dobil dve nagradi: zlato areno za oblikovanje zvoka in veliko zlato areno za najboljši film.
Vaši kratki filmi so pogosto precej eksperimentalni. S čim vas je pri igranem celovečernem prvencu pritegnil roman Kratek izlet?Roman sem prebral že v srednji šoli, saj je bil obvezno branje za hrvaške gimnazijce. Že po prvih desetih straneh sem o zgodbi razmišljal na čisto filmski način. Napisan je zelo filmsko, prizori tečejo skoraj tako, kot da bi brali scenarij. Drugi razlog je, da se film dogaja v Istri – ne bi se mogel zgoditi nikjer drugje, in to je bila zame dodatna motivacija, saj sem film hotel postaviti v domače okolje. Tretji razlog je, da je roman v smislu zgodbe in psihološke zasnove likov dovolj abstrakten, da se mi je zdelo, da lahko v film vključim tudi poldokumentarne vložke. Pravega scenarija pravzaprav nisem imel, imel sem zgolj scenosled, torej opise prizorov brez napisanih dialogov. Vnaprej torej nisem imel čisto natančne predstave, kaj naj bi se v kakšnem prizoru zgodilo, imel pa sem zelo, zelo natančno določena prizorišča. Vedel sem, v katero smer si prizor želim peljati, prizorišča pa so mi pomagala.
Film sicer vsebuje zanimivo nasprotje: slogovno je zelo naturalističen, potem pa preseneti z glasom pripovedovalca – torej s precej klasičnim hollywoodskim elementom.To je sicer res, vendar je glas pripovedovalca hkrati tudi element filmskega žanra, ki se imenuje filmski esej. Tudi Chris Marker v svojih filmih uporablja glas pripovedovalca, a povsem drugače, kot ga uporabljajo Martin Scorsese in drugi režiserji klasičnega Hollywooda. Meni so bili torej navdih ti filmski eseji.
Hotel sem narediti film, ki bo videti zelo organsko, kot nekaj, kar je zelo preprosto narediti, četudi smo ga v resnici pripravljali pet let. Ko smo snemali, smo naredili prvo, poizkusno različico, ki je bila dolga približno dve uri. Šele potem smo začeli pisati pripoved, kar nam je vzelo še eno leto. Vse skupaj je torej trajalo zelo dolgo, ampak vedeli smo, da bomo le tako dosegli želeni učinek.
Je razlog za to, da ste pri prvem igranem celovečernem filmu nekoliko bolj konvencionalni kot pri kratkih le dolžina filma ali tudi kaj drugega?Meni se tudi Kratek izlet ne zdi konvencionalen – res pa je, da pri besedi »konvencionalen« takoj pomislim na filme, ki so žanrski, ali filme, v katerih so psihološki motivi likov jasno razdelani. V mojem filmu se dogajajo različne stvari, ki jih je v psihološkem smislu zelo težko pojasniti, saj se za to niti nisem niti trudil. Hotel sem, da bi film delno spominjal na žanrske filme, še posebej na filme ceste, vestern ali grozljivko, vendar v resnici ne spada tja. Upam, da je vseeno drugačen od drugih filmov v hrvaških kinematografih.
Kratek izlet ni videti kot vaš tipični film vse do trenutka, ko junaki prispejo v istrsko vas. V prizoru, ko jih od daleč opazujejo tri ženske, se naenkrat kot samosvoj lik spet pojavi hrvaško podeželje s svojo nekoliko konservativno družbeno dejanskostjo. Zdi se, da vas ta hkrati čudi in zabava.Zame je ta film skupek filmov, ki sem jih posnel pred tem. Prvih petnajst minut je posnetih na zelo podoben način kot Blokada, torej kot observacijski dokumentarni film. Ko je dokumentaristični del mimo, ko se družbi mladih sredi ničesar pokvari avtobus in so se prisiljeni na dolgo pot v neznano odpraviti peš, pa privzame popolnoma drugačen način izražanja in drugačen slog. Prizor s tremi vaškimi ženskami, ki ga omenjate, sem si zamislil kot prizor iz vesterna, s spodnjim rakurzom kamere, njihovimi pogledi, ko strmijo v prišleke, ki prvič vstopijo v njihovo podeželsko okolje.
Vaš film pa ni niti tipični film, ki bi bil prikazan v programu filmskega festivala v Pulju.Delno je to res. Bolj se mi zdi, da je spadal recimo v Rotterdam, kjer smo imeli svetovno premiero – to je festival, idealen za filmska dela, ki se v stilističnem pogledu oddaljujejo od filmov glavnega toka. Kratek izlet ni konvencionalen film in ne počutim se kot filmar, ki bi bil del mainstreamovske kinematografije – filmi, ki so bili doslej v Pulju najuspešnejši, pa so bili pogosto klasični igrani filmi ali pa filmi režiserjev, kot so Vatroslav Mimica, Krsto Papić ali Bobo Jelčić. Moj film je bil letos v programu edini, pri katerem žanr ni naveden, kar je samo po sebi dovolj zgovorno. Na razpis smo ga prijavili kot »hibridni« film, saj ni drama, ni komedija, nočem reči niti, da je umetniški film, zato tukaj spet omenjam žanr filmskega eseja, po katerem sem se delno zgledoval. Naš proračun je bil le okrog 300.000 kun (okoli 40.000 evrov), kar je v filmskem svetu drobiž. Vendar je po drugi strani puljsko občinstvo zelo veliko, s tem pa tudi široko in raznovrstno – tako, da bi težko trdil, da rado gleda zgolj takšne ali drugačne filme.
Zdi se, da letos tukaj med hrvaškimi filmi še posebej izstopajo filmi mlajših avtorjev – poleg Kratkega izleta recimo še film Hane Jušić, Ne glej mi v krožnik. Bi rekli, da se na Hrvaškem – vključno z vami – oblikuje nova generacija filmskih ustvarjalcev in ustvarjalk, ki se bodisi slogovno bodisi vsebinsko oddaljujejo od svojih predhodnikov?Res je, da od tu in tam že dolgo lahko slišimo, da je v hrvaškem filmu prišlo do novega vala. Morda je to razumljivo, saj so ne nazadnje s svojimi filmi, predvsem kratkimi, mladi režiserji in režiserke, kot je tudi Hana Jušić, dobili nagrade na prestižnih filmskih festivalih po svetu – to pa se po navadi šteje za najpomembnejše merilo pri merjenju uspešnosti filmov, sploh kratkih. Zase bi rekel, da imam srečo, da pri ustvarjanju lahko sodelujem s številnimi vrstniki. Rad delam z drugimi iz svoje generacije, se skupaj z njimi razvijam in od njih učim.
Sicer pa v kakšne radikalne reze med generacijami ne verjamem – nikoli nisem razmišljal, da imamo stare avtorje in novi val mladih avtorjev. Morda bo kakšen radikalnejši premik šele nastal, za zdaj pa bistvene razlike v ustvarjanju ali tematsko ne vidim. Zoran Tadić je celo rekel, da se mora vsak filmski avtor prepoznati v okviru neke tradicije ali pa proti njej, a v obeh primerih – ne glede na to, ali se ima za konformista ali radikalca – se mora zavedati, da zgolj nadaljuje tisto, kar so drugi naredili pred njim.
Kako, če sploh, pa je na vaše filmsko ustvarjanje vplival študij filozofije in sociologije?Mislim, da je imel zelo močan vpliv. Morda ne ravno neposredno študij sam, gotovo pa način razmišljanja o družbi in življenju, ki mi ga je privzgojil, o stvareh, o katerih sem se želel izraziti tudi skozi drugačen, torej avdiovizualni medij. Všeč mi je, da so nekateri kritiki za moje filme dejali, da spodbujajo k razmisleku in niso namenjeni zgolj zabavi. Rad snemam filme z daljšimi kadri, v katerih motivi likov niso povsem jasni, prav tako ni povsem jasno drugo dogajanje. Zdi se mi, da takšni filmi gledalca spodbudijo k oblikovanju lastne razlage.
