Gregor Božič in Marina Gumzi sodelujeta že vse od študentskih let, oba sta študirala na AGRFT v Ljubljani in študij nadaljevala v Berlinu. Pred Zgodbami iz kostanjevih gozdov sta se skupaj podpisala že pod nagrajena kratka filma Hej, tovariši in Šuolni iz Trsta. Režiser Božič prihaja z Goriškega, kjer je pred nekaj leti naredil tudi obsežno terensko raziskavo o starih sadnih sortah in v zvezi s tem uredil dve monografski publikaciji, Sadje sonca in Stare sadne sorte na Goriškem. Prav to zanimanje naj bi ga pripeljalo tudi do Zgodb iz kostanjevih gozdov. Marina Gumzi, ki je odraščala na drugem koncu Slovenije – v Mariboru – je po izobrazbi dramaturginja; za svoje delo je prejela več nagrad. Danes je gonilna sila sekcije mlajše generacije producentov Prodorni producenti, ki deluje pod okriljem Društva slovenskih producentov. Z avtorjema, ki sta po svetovni premieri filma v Torontu navdušila še Portorož, smo se pogovarjali o njunem filmu in tudi stanju slovenskega filmskega sektorja.
Kako se je začela zgodba Zgodb iz kostanjevih gozdov?Gregor Božič: Osnova za film so bile tri zgodbe Čehova, nastajati pa je začel v času, ko sem se ukvarjal s starimi sadnimi sortami na Goriškem. Veliko hodim po vaseh ob meji, dobro sem spoznal Benečijo in zdelo se mi je, da bi bile te zgodbe tam lahko doma – ko smo se pogovarjali z domačini, so pogosto pripovedovali podobne reči.
Dialogi v filmu so v beneškem narečju, ki je res nekaj posebnega.Gregor Božič: Moja mama in nona sta iz Brd, govorita podobno. Med snemanjem filma Šuolni iz Trsta sem v teh krajih govoril po goriško, oni po beneško. Razumemo se. Za Zgodbe iz kostanjevih gozdov nam je v beneščino dele besedila pomagala prevesti pesnica Antonella Bukovac. Gre za zelo specifično narečje, ker nimajo slovenskih šol kot v Gorici ali Trstu – niso spadali pod avstro-ogrsko monarhijo, ampak pod beneško republiko. Ni jih okužil naš knjižni jezik. Prav zato so se ohranili nekateri arhaični elementi slovenščine. Izjemno fascinantno narečje je, težava pa je, ker izumira, in se ga je težko naučiti.
Zgodbe iz kostanjevih gozdov so posnete na 16- in 35-milimetrski filmski trak, kar je danes že velika redkost.Gregor Božič: Vedno sem snemal na filmski trak, z Matjažem Ivanišinom, v času študija v Ljubljani, v Berlinu. To bom počel, dokler se bo dalo. Vsakokrat znova se sicer sprašujem, ali ima to smisel, a se je še vsakič izkazalo, da se bolj obnese način dela z manj materiala. Poleg tega smo filmu hoteli dodati neki šarm, pravljični vtis. Videl sem nekaj novejših filmov, ki so podoben učinek poskušali doseči z digitalno kamero – preprosto ni delovalo. Na koncu smo zaradi finančnih razlogov več prizorov posneli na 16-milimetrski trak, hkrati pa smo tako tudi več lahko posneli sami, brez ekipe.
Marina Gumzi: Jaz bi ugovarjala – v tem prostoru je filmski trak morda res nekaj redkega, drugod po svetu pa ni tako. Nekateri povsem sodobni avtorji razmišljajo o prihodnosti, pa ustvarjajo izključno s filmskim trakom. Vzpostavljeni so sistemi, ki podpirajo tovrstno produkcijo in v evropskem prostoru ni težko najti sodelavcev, ki znajo delati s filmom. Na neki način se filmski trak vrača.
Kljub različnim vlogam – skupaj sta pisala le scenarij – sta oba podpisana kot avtorja filma.Marina Gumzi: V tem smislu mislim, da je filmska industrija nekoliko arhaična. Film – vsaj takšen, kot je naš – je stvar kolektiva. To avtorstvu ne jemlje moči. Želela bi si, da bi bili v rubriko avtorji vpisani tudi drugi člani ekipe.
Kaj vaju je pritegnilo k filmu? Kaj sta gledala v mladosti?Gregor Božič: V zadnjem času gledam manj filmov, kot sem jih včasih. V Novi Gorici je težko biti cinefil, na monitorju pa mi je zoprno gledati filme. Sicer pa so mi v vsakem obdobju všeč drugi avtorji. Toda že od nekdaj in še zmeraj me navdihuje Fellini – Osem in pol. In Sergej Paradžanov, Granatna barva. Pa Moje male ljubice Jeana Eustachea. Zadnje čase me, recimo, vznemirja John Cassavetes, ki ga včasih sploh nisem prebavljal… Okus raste s tabo.
Marina Gumzi: Veliko filmov me je premaknilo skozi leta – in v različne smeri. Prejšnji teden sva zvečer sedela z Matjažem Ivanišinom na pivu in klepetala o filmih, kar tako na splošno, in sem se spomnila kako globoko sta me denimo zadela Našim ljubeznim Maurica Pialata in Kiarostamijev Close-Up. Vsak dan razmišljam o kakšnem filmu. Že kot otrok in potem med srednjo šolo v Mariboru sem strašno rada hodila v kino in kino je bil takrat zelo živ. Imeli smo štiri kinodvorane in še na pol improvizirano kinoteko v Pekarni… Poleg tega nam je profesor fizike včasih ob 7.15 zjutraj, če se mu je zdelo, da nismo pri volji za pouk, kazal filme. Zgodnjega Jarmuscha, recimo.
Zanimivo je, da so iz Toronta v Portorož lani prišle Posledice, letos pa Zgodbe iz kostanjevih gozdov. Oba so navdušeno sprejeli, za obema stojita zelo mladi slovenski produkcijski hiši, ne pa kakšna od že dolgo uveljavljenih.Marina Gumzi: Res je, nekje v obdobju zadnjih petih let se je producentsko-avtorska pokrajina pri nas precej spremenila. Sistem se je vsaj malo odprl, novi avtorji dobivajo več priložnosti, kot so jih imeli pred tem… Nacionalne filmske karte so se močno premešale.
Gregor Božič: V bistvu se je to začelo spreminjati, ko so na Slovenskem filmskem centru uvedli financiranje prvencev kot posebno kategorijo. Zdaj si nove produkcijske hiše sploh upajo kandidirati na razpisu. Če se ne motim, so zadnjih nekaj let zmagovalci Festivala slovenskega filma, torej dobitniki vesen, skoraj brez izjeme prvenci, pa tudi sicer se o njih največ govori, od Razrednega sovražnika Roka Bička naprej.
Tudi na mednarodnih festivalih so najbolj uspešni.Gregor Božič: Drži. Odlično, da je do tega prišlo, in mislim, da bi bilo treba za to še delati.
Marina Gumzi: Po mojem mnenju je stvar kar zapletena. Pri nas je filme tako težko delati in naša filmska realnost te tako izčrpa – predvsem mislim na finančne omejitve – da imajo ustvarjalci za svoje prve, morda še druge filme preprosto več energije. Poleg tega niso obremenjeni z dvomom izkušenj. Prvi film morda lahko narediš na pol zastonj, s trikrat več energije, kot bi bilo morda zdravo, hočeš se dokazati, nimaš izkušenj, na neki način si naiven. Pri 45 letih imaš manj oziroma drugačne vrste energijo kot pri petindvajsetih. Naslednje filme avtomatično delaš drugače, tudi drugačno življenje imaš, to pa zahteva drugačna sredstva, bolj urejen sistem… Nedvomno je nova generacija filmarjev izjemna – ampak da bi rekli, da je močnejša od starejše, bi bilo morda nepravično.
Po drugi strani je bilo v začetku 90. let, ko je slovenska kinematografija na neki način šele začela nastajati, vse še zelo v povojih. Ni bilo študija filmske produkcije, scenaristike in še marsičesa. Vidva sta oba študirala v tujini, takrat je bilo tudi tega najbrž manj.Marina Gumzi: Absolutno. Svet se je zdaj odprl. Saj so ljudje tudi prej gledali filme iz tujine in mogoče so celo več hodili v kino, niso pa mogli najti sodelavca iz Nemčije tako zlahka kot danes. Niso mogli iti nekam delati za pol leta, teh možnosti takrat ni bilo toliko.
Gregor Božič: Zgodbam iz kostanjevih gozdov se gotovo pozna, da sva študirala v tujini. Če ne bi spoznala zunanjih sodelavcev, v filmu ne bi bilo takšnega pogleda, te glasbe… Približno polovico sodelavcev sva spoznala v tujini.
Metod Pevec je v intervjuju za naš časopis dejstvo, da moraš proračun za film iskati v različnih državah, izpostavil kot negativno – kot poslabšanje prejšnjega stanja.Gregor Božič: Razumem, kaj hoče reči. Ker to je res zelo dolgotrajen proces – vem, koliko časa smo potrebovali mi. Sredstva, ki smo jih dobili od Slovenskega filmskega centra, so bila absolutno prenizka glede na to, kaj smo hoteli posneti. Zato smo morali v pridobivanje sredstev vložiti še goro produkcijskega dela, papirologije, prepričevanj, pitchev, skratka – veliko energije. Kakšni dve leti smo se ukvarjali z iskanjem podpore, Marina ima s tem še danes gomilo birokratskega dela. Seveda je res, da bi bilo lažje vse dobiti na enem mestu. Je pa tudi res, da koprodukcija ni samo denar. S koproducentom dobiš možnost za to, da s filmom, ko je enkrat končan, vstopiš v tisti prostor: če neka država tvoji ideji nameni denar, ima film večje možnosti, da bo tam distribuiran in ga bo videlo več ljudi. Koprodukcije vidim torej tudi kot odpiranje prostora našim filmom, ki bi sicer lahko ostali zgolj tu.
Marina Gumzi: Poveča se distribucijski potencial. Je pa res, da so filmi različni – vsak film ne potrebuje nujno tujega kapitala. Če je njegovo ciljno občinstvo nacionalno, nima smisla, da bi iskal sredstva v tujini.
Gregor Božič: Na koncu pridemo do tega, kar ponavljamo kar naprej: filmska produkcija v Sloveniji je preprosto podhranjena. Znesek, ki je na voljo za filme, je veliko prenizek in nesorazmeren v primerjavi z drugimi panogami.
Marina Gumzi: In to je treba poudarjati vedno znova. Ob vsaki priložnosti. Stanja, kakršno je, se ne smemo privaditi, četudi nastajajo res lepi, izjemni filmi, zaradi katerih včasih pozabimo, da je položaj katastrofalen in da gre za anomalijo. Odgovornost nas, filmskih delavcev, je, da to anomalijo predstavimo strokovni javnosti in se prepričamo, da nas slišijo in razumejo.
