Le malo filmskih ustvarjalcev si že v času svojega delovanja pridobi kultni status takšne vrste, kot ga je imel sloviti madžarski režiser in scenarist Béla Tarr, ki je včeraj umrl v starosti 70 let po hudi in dolgi bolezni. »Žalujemo za izjemnim režiserjem z jasnimi političnimi stališči, ki ga vsi njegovi kolegi globoko spoštujejo, gledalci po vsem svetu pa slavijo,« je ob tem zapisala Evropska filmska akademija, številni ljubitelji filma pa so se ob tej novici bržkone najprej spomnili na Tarrovo epsko mojstrovino Satanov tango (1994), skoraj sedem ur in pol trajajočo priredbo istoimenskega romana Lászla Krasznahorkaija, s katerim sta skupaj napisala tudi scenarij zanjo – pa četudi je bil scenarij za Tarra pogosto le izhodišče, ki ga je med snemanjem nadgradil z improviziranimi vsebinami, in to je veljalo tudi za ta počasi se valeči nabor dolgih kadrov, posnet v črno-beli tehniki in zmontiran v temačen portret človeštva, ki ga redno uvrščajo na sezname najpomembnejših filmov vseh časov.
Béla Tarr se je rodil leta 1955 v Pécsu, odraščal pa v Budimpešti; njegov oče je bil scenograf, mati šepetalka v gledališču, sam pa se je že v najstniških letih začel ljubiteljsko ukvarjati s filmom – na začetku je snemal predvsem dokumentarce o vsakdanu delavcev in revežev, bil zanje celo nagrajen na amaterskih festivalih, vendar z njimi postal ravno dovolj sumljiv, da mu oblast ni dovolila študirati na univerzi. Namesto filozofiji se je zato povsem posvetil filmu in leta 1977 s pomočjo znanega Studia Béle Balázsa posnel svoj celovečerni prvenec Družinsko gnezdo; ta dokumentarno intonirana drama o utesnjenosti razpadajočih družinskih odnosov, posneta v šestih dneh z nepoklicnimi igralci in skoraj brez sredstev, je Tarru prinesla veliko nagrado na filmskem festivalu v Mannheimu, odprla pa mu je tudi pot do študija režije. Toda po še nekaj filmih v maniri socialnega realizma se je njegov slog začel spreminjati, najprej s televizijsko priredbo Macbetha (1982): Tarr jo je posnel v samo dveh kadrih, prvi je trajal pet minut, drugi skoraj eno uro. Podobne prijeme je ohranil tudi v naslednjih filmih, ki so se ob formalnem obratu usmerili v bolj eksistencialistične tone, kot so bili Jesenski almanah (1984), pa nato prvi madžarski neodvisni film Prekletstvo (1988), pri katerem je začel pri snovanju scenarijev redno sodelovati z Lászlom Krasznahorkaijem, ali že omenjeni in večkrat nagrajeni Satanov tango. Enaki črno-beli estetiki dolgih kadrov je sledil tudi njegov zadnji film Torinski konj (2011), v katerem je – kot je pojasnil – sklenil vse tisto, kar je imel povedati; zanj je v Berlinu prejel veliko nagrado žirije.
Leta 1997 je bil Tarr imenovan za člana Evropske filmske akademije, prejel je tudi vrsto častnih doktoratov, nagrad za življenjsko delo in drugih visokih priznanj po vsem svetu. Po umiku od snemanja filmov se je posvetil produkciji, različnim priložnostnim umetniškim projektom ter poučevanju – med drugim je leta 2012 v Sarajevu ustanovil mednarodno filmsko šolo Film Factory, predaval pa je tudi na številnih filmskih akademijah ter vodil delavnice za mlade filmske ustvarjalce.