Zgodba, povzeta po motivih kratkih zgodb Noben glas (2016) Suzane Tratnik, se tako že s pravljičnim prologom zasidra v nekaj, kar uhaja jasnim razlagam ter ustvarja most med magičnim in vsakdanjim, čez katerega v iskanju odgovorov o minljivosti in smrti prehaja naslovna Ida.
Ta v neimenovani prekmurski vasici živi z vse bolj krhko babico, očetom, ki je s svojo Zastavo 101 vselej le zavoj stran od lokalnega bara Zdenka in materjo, ki jo življenje, v katerem ji je mož obljubil novo hišo, dobila pa je le kup nepozidane opeke, vse bolj onesrečuje in frustrira. Ida tako z otroško sanjavostjo pluje med družinskimi člani, zatopljenimi vsak v svoje skrbi. Po makadamskih poteh sprehaja svojo psičko in šolske trenutke preživlja s prijateljico Terezko, na katero se zaradi kmečkega porekla vztrajno spravljajo sošolci, kadar se jim ne pridruži tudi učiteljica geografije, ki v odgovor za jezikanje ali nepoznavanje jugoslovanskih rek kakšno glavo rada butne v reliefni zemljevid. A čeprav Ida ne spada v kliko popularnih otrok, ki pojejo v pevskem zboru, med odmorom skačejo s kolebnico in pod krinko pridnih punčk verbalno ponižujejo vse, ki odstopajo od povprečja, šola še zdaleč ni njen največji problem. Idina stara mama se namreč nekega dne zgrudi in za trenutek preneha dihati; vsaj dokler je nazaj med žive ne prikliče pesem, ženski glas.
Ida, prvič soočena s prihajajočo izgubo bližnje osebe, se zato v upanju, da bo tako rešila staro mamo, želi naučiti peti, a hitro ugotovi, da nima posluha. S pomočjo pobožne Terezke zato poišče drugo rešitev ter se v bližnjo kapelico zateče h kipcu Device Marije. Ta se nikoli v polnosti ne izoblikuje v sakralno figuro katoliške cerkve, temveč ostane na ravni nečesa magičnega, domišljijskega in ne dosti drugačnega od dobre vile ali Aladinove svetilke, v katero deklici recitirata svoje želje. K Mariji se sicer ritualno vračata, a vselej z igrivo intenco deklic, ki v trenutkih, ko se znajdeta v situacijah izven njune kontrole, v belo podobo kot kakšno mantro ponavljata: »Sveta Marija, naj razredničarka izgine!« A Idina glavna želja je seveda jasna: naj stara mama ne umre.
V filmu se tako že zgodaj vzpostavi osrednji motiv izgube, ki se sprva definira predvsem skozi lik stare mame in se kmalu razprši čez širšo družinsko zgodbo, ki jo zasleduje tragična preteklost. Starejši domačini se o smrti sicer pogovarjajo sproščeno in sprejemajoče, kot o nečem neizbežnem, kar jih čaka za naslednjim ovinkom. Medtem ko se mlajša generacija njene teme izogiba, kot si tudi Idina mati vztrajno zatiska oči ter se s svojima mrtvima sestrama še zmeraj pogovarja po telefonu. Prav tukaj pa Ester Ivakič, ki film ves čas igrivo sidra v otroško perspektivo, zgodbo dokončno premakne v polje nadnaravnega. V razpoko med resničnim in onostranskim, v katerem se stvarnost in vaška folklora umaknejo elementom magičnega realizma ter prostor dogajanja dokončno osrediščijo v nekaj, kar uhaja logični razlagi. Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo se s svojo sanjsko, čarobno prezenco tako trdno zasidra v izrazit avtorski izraz režiserke, ki je svoj prepoznaven slog oblikovala že v kratkih filmih, kakršna sta Assunta in Srdohrd.
Fotografija Roka Kajzerja Nagodeta pokrajino prekmurskih ravnic izvrstno izrabi za grajenje mitskega vzdušja, ki ga le še poudarjajo jutranje meglice iz katerih vsake toliko pogleda kakšen prekmurski pozvačin, medtem ko atmosferičnost zgodbe in odprtost interpretacij premišljeno gradi tudi scenografija, ki nikoli povsem ne definira časa in prostora, v katerem se nahajamo. Po isti logiki igrivega grajenja novega prostora, ki obstaja izven okov obstoječih pravil, tradicij in običajev, pa so navsezadnje v Idin svet sopostavljeni tudi različni dialekti, ki prosto prehajajo med prleščino, lendavščino, knjižno slovenščino in vsemi odtenki narečij vmes, s čimer se film tudi v jezikovnem smislu izoblikuje v nekaj povsem samosvojega. Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo je tako drzen prvenec, ki filmskega jezika v nobeni instanci ne podreja literarni pripovedi. S svojo odprto formo gledalca izziva in vabi, da se mu prepusti ter v svet odraslih ponovno pogleda z otroškimi očmi.
