Zelene oči

Režiserski dvojec Fanny Liatard in Jérémy Trouilh je že s prvencem Gagarine (2020) pokazal, da zna zahtevne družbene teme obravnavati na izviren način – skozi filter domišljije in izrazito poetične filmske govorice. Enak pristop uporabita tudi v filmu Zelene oči, ki begunsko problematiko obleče v pravljico. Enajstletna Chaya z očetom in starejšim bratom Nourjem živi v majhnem francoskem kraju na atlantski obali. Begunska družina se je komaj ustalila v novem domu, ko nad njo obvisi grožnja izgona iz Francije. Ko prejmejo odločbo, da morajo zapustiti državo, travmatizirani Nour zapade v globok, skrivnosten spanec. Zdravniki njegovo stanje prepoznajo kot sindrom resignacije, redko motnjo, povezano s hudim psihološkim stresom. Chaya brata ne misli prepustiti spancu, zato vstopi v njegove sanje, da bi ga tam poiskala in pripeljala nazaj.

Realistična pripoved se tako postopoma prelevi v fantastično pustolovščino, v kateri se prepletajo spomini, strahovi, žalovanje in otroška domišljija. Z njo se preobrazi tudi filmska podoba. Chaya se znajde v znanem svetu, ki pa je nenadoma postal tuj in grozeč. Pravljično lepa, bujno zelena in s soncem obsijana okolica kraja, v katerem družina prebiva, dobi temne podtone. Kamera kot da preži na Chayo in črna voda, ki začne mezeti od vsepovsod, grozi, da bo pogoltnila njen svet – prav tako kot je med prečkanjem morja vzela njeno mamo. Zelene oči tako s svojo sugestivno filmsko govorico izrišejo notranji svet otroka, ki si kljub travmatični preteklosti in negotovi prihodnosti s pomočjo domišljije prizadeva resničnost ukrojiti po svoje.

Špela Barlič

Vidim stavbe padati kot strele

Film Vidim stavbe padati kot strele režiserke Clio Barnard se odpre z arhivskim posnetkom rušenja stolpnic v britanskem Birminghamu, v katerem je na prelomu tisočletja odraščalo tudi pet protagonistov, ki danes kot mladi odrasli še vedno iščejo izhod iz okolja, ki mlademu človeku ne ponuja nobene perspektive in prihodnosti. Rušenje stolpnic, ki so ga doživeli v otroštvu, deluje kot metafora za postopni razkroj njihove skupnosti, obenem pa že od prvega kadra sugerira tudi njihov osebni propad; njihovo ujetost v negotovost, medsebojna rivalstva, ljubosumja in odvisnosti. Prav tu začne film fokus vse bolj premikati v polje osebnih dram in medsebojnih odnosov, s tem pa v procesu hitro izgubi politični naboj, ki ga sprva obljublja.

Vidim stavbe padati kot strele, film, 2026

Režiserka Clio Barnard v filmu Vidim stavbe padati kot strele izriše portret mladih odraslih, ujetih v negotovost, osebne tragedije in pomanjkanje perspektive v poznem kapitalizmu. Foto; Liffe

Družbena kritika kapitalizma, nepremičninskega trga in vse večjih razrednih neenakosti vsake toliko vendarle prodre na površje, a film se v teh trenutkih ujame v didaktičnost, ki gledalcu ne dopušča prostora za lastno interpretacijo, temveč mu vsako misel servira skozi dolge razlagalne dialoge in monologe. Spet v drugih trenutkih politični bes protagonistov, ki si med tednom lomijo hrbte na gradbiščih in med dostavljanjem hrane s kolesom, ob koncih tedna pa smisel iščejo v popivanju in rekreativnem drogiranju, nenadoma ponikne. Zgodba se takrat ujame v zanko individualnih tragedij, ki delujejo predvidljivo in pričakovano, film pa se namesto v ostro kritiko poznokapitalistične družbe, v kateri so stanovanja postala investicija bogatih, človeška življenja pa nepomembna in pogrešljiva, zasidra na osi sentimentalne melodrame.

Veronika Zakonjšek

Priporočamo