V svojih filmih in televizijskih dramah Loach obravnava različna družbena vprašanja, kot so revščina v filmu Poor Cow iz leta 1967, brezdomstvo v televizijski drami Cathy Come Home iz leta 1966 ter delavske pravice v filmskih dramah Sodrga z letnico 1991 in Navigatorji iz leta 2001.
Njegovi filmi so čustveno neposredni, aktualni in angažirani. Kljub pretanjenemu čutu za socialno ter politično realnost pa je tisto, kar poganja kri po žilah Loachevih del, neuklonljiv človeški duh, piše na spletni strani Kinodvora.
Loach, ki velja za priljubljenega kronista proletarskega življenja in upora, je v šestih desetletjih svoje kariere režiral 28 celovečernih filmov in več kot 20 televizijskih del za BBC. V filmih je dosledno združeval politiko in dramo ter s sočutjem in iskrenostjo prikazoval življenje navadnih ljudi in njihove težave v kapitalizmu. Njegova dela so pogosto zelo odmevala v britanski družbi.
Cathy Come Home je tako 12 milijonom gledalcev razkrila stisko brezdomcev in v naslednjih letih spodbudila razpravo v britanskem parlamentu. Njegov film, z zlato palmo nagrajeni Jaz, Daniel Blake iz leta 2016, pa je v Veliki Britaniji sprožil vsesplošno razpravo o neusmiljenem in zapletenem sistemu socialnih pravic v državi.
Stari hrast zadnji film
Za film Stari hrast iz leta 2023 je leto dni kasneje napovedal, da je njegov zadnji. Premierno so ga prikazali na mednarodnem filmskem festivalu v Cannesu leta 2023, kjer je prejel desetminutne stoječe ovacije in pohvale kritikov. Letos so v Cannesu prikazali njegovo restavrirano dramo o španski državljanski vojni Dežela in svoboda. Film je imel premiero v tekmovalnem programu tega festivala leta 1995. V pogovoru za Deadline je Loach letos menil, da španska državljanska vojna tudi 90 let kasneje odmeva v levem političnem taboru kot prvi mednarodni boj proti fašizmu.
V preteklosti je po navedbah češkega spletnega portala neodvisnega filma Unitedfilm priznal, da so nanj najbolj vplivali filmi Tatovi koles Vittoria De Sice iz leta 1948, Plavolaskine ljubezni Miloša Formana z letnico 1965 in Alžirska bitka Gilla Pontecorva (1966). O filmu Tatovi koles je povedal, da je prav zaradi njega spoznal, da lahko film govori tudi o navadnih ljudeh in njihovih dilemah.
Ken Loach se je rodil 17. junija 1936 v Nuneatonu v grofiji Warwickshire v osrednji Angliji. Na univerzi Oxford, kjer je študiral pravo, se je prvič srečal z gledališkim delom. Filmsko pot je začel leta 1963 kot pomočnik režije pri BBC. Leta 1967 je posnel svojo prvo filmsko produkcijo Poor Cow (1967), ki ji je dve leti zatem sledil film Kes (1969).
Odločilen preboj mu je prinesel celovečerec Sodrga (1990), za katerega je prejel nagrado Evropske filmske akademije za najboljši film. Pet let kasneje se je enako zgodilo z Deželo in svobodo. Leta 2006 je za Veter, ki trese ječmen prejel zlato palmo.
Podpisuje se tudi pod režijo filmov, kot so Išče se Eric (2009), Irska pot (2010), Angelski delež (2012), Duh leta '45, ki je izšel leta 2013, Jimmyjev dom (2014) in Medtem ko vas ni bilo (2019).
Za svoje filme je bil Loach nagrajen na najuglednejših mednarodnih filmskih festivalih. Leta 2009 je prejel tudi nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo.
