Eksplozivna vrsta
Na francoskem podeželju naraščajoče število divjih prašičev, ki pustošijo po poljih, zaneti spor med kmeti in lovci, ki divjad namerno krmijo, da bi spodbudili lovski turizem. Spor med dvema vizijama človekovega obvladovanja narave nazadnje eskalira, ko kmet ustreli lovca, element divjega prašiča v filmu, ki sicer mehko rahlja žanrska pričakovanja črne komedije in policijske preiskave, pa se iz konkretnega političnega problema kmalu razširi v simbolni pomen neukrotljivih nagonov, uporništva in osvobajanja od družbenih omejitev. Režiserka podeželja namreč ne prikazuje kot homogenega, tradicionalnega okolja, temveč vanj vnaša nepričakovane elemente, ki spodkopavajo naše ustaljene predstave: transspolni lik, gejevski bar in ples ob zvokih alžirske rai glasbe delujejo kot vdori drugačnosti v svet, ki na prvi pogled deluje zaprt in poln predsodkov.
Pa vendar film tega subverzivnega potenciala nikoli ne razvije do konca. Kriminalistična preiskava, sprva osredotočena na politični spor med kapitalističnimi interesi in tradicijo kmetovanja, je kmalu potisnjena na obrobje, medtem ko v ospredje stopita lika impulzivnega žandarja Fulda in psihologinje Stéphane, ki v zanimivem dramaturškem zasuku iz stranskega lika preide v samo osrčje zgodbe. A tudi skozi njuno zgodbo se film ne uspe otresti vsebinske razpršenosti in neenakomernega tona. Motiv divjih prašičev nikoli ne preseže nekoliko poenostavljene metaforike potlačenih želja, te pa se predvsem pri Fuldi razplamtijo šele pod vplivom alkohola, s čimer Sarah Arnold stopi na nekoliko problematičen teritorij: alkohol postane hkrati vir njegovega nasilja in duševnega zloma, a tudi romantizacije sicer odkrito mizoginega moškega.
Veronika Zakonjšek
Moji zapiski o Marsu
Malo je filmov, ki posesajo gledalčevo pozornost od prvega do zadnjega kadra. To zagotovo uspe filmu Moji zapiski o Marsu režiserke Lili Horvát, prikazanem v sekciji Panorama, čeprav se v njem ne zgodi nič usodnega – če izvzamemo trimesečno izginotje v madžarskih gorah osrednje protagonistke, ameriške astrofizičarke Margot, ki se nato vrne ravno na sedmino v njen spomin, nepoškodovana, a brez spomina in vendarle nekoliko drugačna. Posrečeni so režiserkini nastavki, kam bi napetost lahko peljala: lahko bi se razvila v znanstvenofantastični triler ali grozljivko, v nadrealistično srhljivko, lahko tudi v politični vohunski triler ali zgolj melodramo o krizi zakoncev srednjih let. Pa se dejansko v nič od tega ne razvije zares in gledalcem še po ogledu pušča odprte številne interpretacije.
Kamera se že v začetnih kadrih usmeri v nebo, kjer se mrakobni oblaki počasi barvajo rdeče in podkrepljeni s »težkimi« zvoki ustvarjajo atmosfero napetosti. Kadri potem še večkrat pokažejo nebo, kjer ves čas iščejo referenčno točko, svarilno rdečkasti Mars – ta vidi in vpliva na vse. Zamolklo rdeča je tudi barva senožeti, po kateri se vrne Margot ali kjer Sam na konju v galopu stresa svoj notranji gnev. Kot bi Mars poskušal ohraniti svoje skrivnosti, Margot pa bi s svojimi znanstvenimi dognanji prišla predaleč (ljudje bi pod površjem Marsa po njenem lahko živeli že danes in ne šele čez več stoletij). Ne nazadnje je predaleč, v izgorelost, pripeljala tudi svoje telo, s tem pa trčila ob skrajne meje tako človekovih zmožnosti kot poslanstva. Ali pa je trčila zgolj v interese znanstvene stroke, navsezadnje se je za njene vizije zanimala tudi Nasa.
Ingrid Mager