Tega pa še nisem slišal. (Smeh.) Razmere ob bitki na Menini planini, o čemer pripoveduje moj film, so bile očitno podobne, soočali so se krutostjo preživetja v ekstremnih vojnih razmerah. Je bil pa na premieri Preboja Albin Pibernik, Frantov prijatelj in najmlajši udeleženec Igmanskega marša.
V Preboju ne gre prezreti vaše režijske žilice za videospote. Šele v vaših pokrajinskih pasažah sem opazila, kako lepa je Tuhinjska dolina. Se vam je zdel estetiziran pristop k vendarle krvavi tematiki pravšnji?V vsakem primeru je zame »igralec« tudi okolje, v katerem se zgodba dogaja, vsi elementi, ki tvorijo film, se morajo združiti. Tudi karakter igralca naredi več stvari, poleg igre še kostum, frizura, način hoje, mimika – vsak element mora odigrati svojo vlogo. Želim, da se pri mojem delu to opazi. Sicer pa se groza dogaja tudi v lepih prostorih. To je značilno tudi za filme ameriškega režiserja Terrencea Malicka. Kakšne koli vsebine se loti, je vizualizacija izjemno izpiljena.
Svojega partizanskega filma ste se lahko lotili generacijsko neobremenjeno. Vam je bil za vzgled žanr partizanskih filmov? Ste si pred snemanjem ogledali kakšne kultne partizanske filme?Za to priložnost nisem posebej gledal partizanskih filmov, sem si pa pred dvema letoma slučajno ponovno ogledal Neretvo, in ko sem snemal film Strah, sem pogledal veliko filmov na temo neonacizma, holokavsta, vojnih zgodb. Da, morda je kakšna inspiracija prišla tudi iz teh filmov. Mojih pet dosedanjih filmov je sicer žanrsko zelo raznolikih. Prvi Izhod je bil »crossover« – malo akcije, črne komedije in drame. Moj drugi film Ksana je »road movie«, meditativna drama o odnosu dveh bratov. Kratki film Strah je sodobna zgodba o pojavu neonacizma, v igrano-dokumentarnem filmu V imenu resnice pa je šlo za rekonstrukcijo resničnega dogodka. Preboj je seveda vojni film.
Do svojega 43. leta sem videl že marsikateri partizanski film, nenazadnje sem odraščal v nekdanji Jugoslaviji. Kakšni so bili boljši, kakšni slabši v stilu špageti vesternov, kakšni pa so tudi pretresljive človeške drame. Mene tokrat ni zanimal partizanski film sam po sebi, hotel sem narediti vojno dramo, kjer je partizanski film zgolj podžanr.
Nekako pa se niste izognili klišejskosti partizanskih filmov, v katerih nemški vojaki padajo kot domine, mladi, lepi partizani pa umirajo v počasnih posnetkih. Namenoma?Na tak način sem pač podal čustveno noto, nedvomno pa je film narejen iz partizanske perspektive. Med nemškimi vojaki in partizani ni bilo nikakršnega odnosa, stikov, razen krvavi boj. Torej me je zanimala zgolj drama same bitke. In zanimala me je človeška plat preživetja v ekstremnih okoliščinah. Ko sem prebral Frantovo knjigo Past na Menini planini, ki opisuje spomine iz te bitke, se mi je zazdelo, kot da gledam Iñárritujev film Povratnik, prepleten s serijo Peščica izbranih.
Bitka na Menini planini je sicer ena najbolj nespornih partizanskih bitk, v kateri so se borili za »pravo stvar«. Kako ste si to »pravo stvar« razložili vi? Glede na to, da ste za to zgodbo prvič slišali šele lani.S to zgodbo sem se res spoznal šele lani, poznam pa veliko drugih zgodb iz 2. svetovne vojne. Zgodba je jasna, dejstva tudi, torej kdo je bil okupator, kdo se je na kateri strani boril in kdo je kolaboriral, in vse to je v filmu postavljeno zelo nazorno. Film ni ne političen niti ideološki. NOB je imel svoje dobre in slabe strani, tudi tukaj so bili posamezniki, ki so delali napake. Ni potrebe, da bi razpravljali samo o najslabših trenutkih, kajti s tem se diskvalificira tudi pomen samega narodnoosvobodilnega boja. Vojna je vedno kruta. Izkrivljati dejstva za aktualne politične interese pa je zelo neodgovorno.
Preboj je nastal v sodelovanju z zvezo borcev (ZZB NOB). So imeli posebne želje? Na koga ste se glede dejstev, o katerih govori film, še oprli?Z zvezo borcev sem sodeloval že pri kratkem filmu Strah, zato sem se pozneje udeležil nekaj njihovih dogodkov. Morda bo kdo mislil, ker so zraven, da gre za propagandni film. Ampak naj poudarim še enkrat, ne zanimajo me ideološki filmi, temveč človeške zgodbe. Ideja za film je bila obojestranska. Ko je imel Aljaž Vrhovnik, njihov generalni sekretar, govor na lanskoletni proslavi na Menini planini, je dejal, da je zgodba o tej bitki zelo filmska, in gost je bil tudi komandant Franta. Malo za tem pa sem se ob 70. obletnici zveze borcev znašel na Kongresnem trgu v Ljubljani, kjer sva se s prijateljem pogovarjala tudi o vojnih zgodbah, ki bi bile primerne za filmsko upodobitev. Takrat se je na zaslonu s svojim govorom pojavil še Franta, ki se dogodka ni mogel udeležiti v živo. Prijatelj me je ponovno opomnil na filmskost zgodbe z Menine planine. Pozneje sem poiskal knjigo, v kateri Franta opiše svoje spomine, nato poklical Vrhovnika in mu predlagal, da posnamemo film. Film so sicer sofinancirali sponzorji, donatorji, platforma Adrifund ter različna združenja borcev. Zanj ni bil porabljen davkoplačevalski denar.
Kako to, da film ni dobil podpore Slovenskega filmskega centra?Filma res niso podprli, ampak ne zato, ker bi rekli, da nočejo. Ko smo lani zagnali projekt v želji, da bi bil film zunaj že v jeseni 2019, snemalni dnevi pa so bili predvideni čez zimo, nismo mogli računat na njihov razpis, ki so ga odprli šele spomladi, rezultati pa so bili nekaj mesecev pozneje. Vmes bi preteklo celo leto.
Odločili ste se za hibrid med igranim in dokumentarnim filmom. Dokumentaristični vložki so dragocena pričevanja preživelih.Najprej smo načrtovali samo igrano-dokumentarni film, budžet je bil premajhen, da bi delali igrani film. Drugo leto pa bo očitno iz posnetega materiala – v montažo sem prinesel 16 ur posnetega igranega materiala ter 5 ur in pol že prečiščenih intervjujev – nastal še dokumentarni film.
V Preboju sem filmu na koncu dodal hommage živim pričevalcem te bitke. Šlo je za igrane momente z realnimi ljudmi, torej s Franto in njegovimi sotrpini, torej za igrano verzijo z nekaj dokumentarističnimi izjavami. Dokumentarni film pa bo imel le nekaj igranih vložkov, medtem ko bodo zgodbo pripovedovali pričevalci. Eden od njih, Jože Strniša, je dejal, da škoda, ker nismo prišli že pred petnajstimi leti, saj bi takrat povedal boljše in bi se dogodka tudi bolje spomnil. Spomini pričevalcev so nedvomno verodostojni, pokrivajo se med seboj in tudi z drugimi dejstvi.
Tudi rekonstrukcija scenografije, kostumografije temelji na zgodovinskih dejstvih, kar smo raziskovali prek interneta in s pomočjo Zgodovinskega društva Triglav iz Kamnika, ki so nas kot koproducent podprli s tehniko, kostumi, rekviziti. Njihov član Jernej Brajer pozna veliko ljudi iz Tuhinjske doline, potomcev partizanov in domačinov, ki so mi služili kot dodaten vir za realen filmski okvir.
Kaj pričevalci dejansko želijo poudariti?Poudariti želijo določene vrednote, kot so povezanost, pripadnost in tovarištvo, ki so veljale v tistih časih. V ekstremnih okoliščinah se je v ljudeh prebudila zavest, ljudje, ki se niso poznali, so se povezali med sabo in se borili za isto stvar, proti okupatorju. To predstavlja hvalevredno človeško noto, ko se znajo ljudje v težkih trenutkih povezati in si solidarno priskočiti na pomoč.
Kaj o NOB bodo po ogledu filma izvedeli mladi?Nedvomno bodo dobili pravo sliko o dogodku na Menini planini. O partizanih so se skozi čas priznale napake, ki so jih naredili, v osnovi pa partizanstvo in NOB predstavlja srž upora proti okupatorju. Zagotovo so bili na pravi strani zgodovine.
