Hrastnik je kraj, ki sta ga skozi zgodovino zaznamovala predvsem rudarstvo in z njim povezana industrija, v zadnjih letih pa postaja prepoznaven tudi po različnih kulturnih vsebinah. Med njimi ima vidno mesto filmski festival Kamerat, ki je zrasel neposredno iz lokalnega okolja, prav iz njega pa črpa tudi svojo edinstvenost: edini festival delavskega filma pri nas (pa tudi širše), ki je med 18. in 21. junijem potekal že šestič po vrsti, namreč združuje industrijsko dediščino mesta in tradicijo bojev za pravice delavcev v svojevrsten dogodek, ki vsebinsko naslavlja tematike delavstva in družbene pravičnosti, hkrati pa mu prav poseben pečat dajejo prizorišča v raznovrstnih prostorih nekdanjega rudniškega kompleksa – od rudniškega rova, v katerem filme predvajajo 40 metrov pod zemljo, do ravnokar prenovljene kompresorske postaje ali pa kina na prostem, umeščenega na območje nekdanje rudarske kolonije.
Na festivalu se je letos v štirih dneh zvrstilo približno 40 filmov vseh zvrsti in dolžin, od kratkih do celovečernih, od igranih do dokumentarnih, animiranih, plesnih ali eksperimentalnih; med njimi je bila denimo tudi slovenska premiera filma Narejeno v EU znanega bolgarskega režiserja Stefana Komandareva, ki pripoveduje zgodbo tekstilne delavke, ki se spopada z boleznijo. »Odprti smo za vse tipe filmov, seveda pa ni dovolj, da se tako ali drugače navezujejo na delavske teme, temveč morajo biti tudi v filmskem pogledu primerno kakovostni,« pravi programski vodja festivala Simon Tanšek.
Vse bolj raznolik program
Že ustaljena razsežnost Kamerata je pestro spremljevalno dogajanje, od okroglih miz in pogovorov z ustvarjalci do delavnic za najmlajše, razstav in pa seveda različnih oblik druženja, tokrat nadgrajenih še s pub kvizom, ki je minil v nadvse razposajenem vzdušju. Po drugi strani je kar precej zanimanja vzbudila predstavitev knjige Podobe od kdo ve že kdaj Petra Goleta, v kateri je zbral kratke zgodbe iz življenja v rudarski koloniji, izjemen obisk je doživela tudi projekcija arhivskih prispevkov in obzornikov o zasavskem delavstvu, nastalih v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja.
Letošnja izdaja festivala je sicer pritegnila največ obiskovalcev doslej. »Prvo leto smo bili nekoliko negotovi, saj nismo vedeli, koliko bo zanimanja za tak festival s precej specifičnim profilom, ki po tematiki ni ravno sproščujoč,« se spominja »delovodja« festivala Nina Kavzar. »Vendar zdaj že lahko rečemo, da se je lepo uveljavil med prebivalci, vse več je tudi občinstva od drugod. Morda je jasen vsebinski poudarek tudi določena prednost Kamerata, verjetno pa vsaj nekatere pritegnejo tudi nenavadne lokacije.« Tisti bolj radovedni so si lahko sicer na festivalu tudi tokrat privoščili vodeni ogled hrastniške rudarske dediščine.
