Ena izmed njih je vsekakor Sara Kern, ki je s svojim prepoznavnim avtorskim izrazom na filmsko sceno prodrla že s kratkima filmoma Srečno, Orlo! in Zbogom, Vesna. Tokrat se je na festivalu predstavila s svojim igranim celovečernim prvencem, slovensko-avstralsko koprodukcijo Moja Vesna; gre za tenkočuten film o žalovanju, ki ga ponovno zaznamujeta otroška perspektiva, pronicljiva igra ter izčiščen filmski jezik. Ta dialoge pogosto odstopa tišini in prostor senzibilno odpira govorici teles, pogledom in gestam, ki jih kamera iz roke z občutkom ujema v intimo bližnjih planov formata 4:3.
Moja in Vesna sta v predmestju Melbourna živeči sestri slovenskih korenin, ki sta nedavno izgubili mater. V nesreči ali samomoru? Film nikoli ne ponudi odgovora, a skozi majhne sugestije potencialne mentalne bolezni namiguje na slednje. Oče, otopel od žalovanja v tuji državi in jeziku, se tako počasi umika v osamo, Vesna v najstniški svojeglavosti in impulzivnosti vse bolj hodi po robu, medtem ko mala Moja materino odsotnost trmasto zanika ter jo z dnevnimi malenkostmi ohranja pri življenju, ji pri vsakem kosilu pogrne mizo, pripravi stol in ob večeru zavzeto čaka, da se vrne domov. Sara Kern s tem v središče filma ponovno postavlja otroške oči, ki zrejo v svet odraslih: svet, poln zapletenih, težkih in kaotičnih čustev, ki jih otrok (še) ne more povsem razumeti in procesirati. In ne nazadnje otroka, ki je zaradi odsotnosti in apatičnosti odraslih okoli sebe prisiljen prehitro odrasti. A Moja Vesna je obenem tudi film o migrantski izkušnji, ki izhaja iz režiserkine osebne zgodbe slovenske priseljenke, ki zadnjih devet let živi in ustvarja v Avstraliji: »Migrantska izkušnja je seveda za vsakega posameznika drugačna. A vsi občutimo to osamljenost znotraj tujega sveta, sploh ko si primoran predelovati težke stvari, kot recimo žalovati. To te nedvomno še bolj povleče vase in izolira. Moja in Vesna tako v tem procesu vsaka na svoj način iščeta pot iz tega; Moja na izrazito odrasel in 'zdrav' način, medtem ko je Vesna v tem dosti bolj destruktivna.«
Sanje afganistanskih deklet
Tukaj pa je tudi dokumentarni celovečerni prvenec Smučarske sanje režiserke Haidy Kancler, ki je med nastajanjem postal večji od vseh vpletenih in odprl več vprašanj, kot si jih je filmska ekipa sploh upala zastaviti. Film, ki se po sledi zgodbe o uspehu mladih Afganistank, ki v Evropo prispejo z ambicijo pridobitve smučarskega certifikata, razpre kot socialni komentar in spopad dveh civilizacij, tako postavi ogledalo evropski družbi, kjer pod masko belske dobrodelnosti ostane le še rasizem slovenske trenerke, ki preprosto ne razume težkega, tako kulturno kot spolno pogojenega ozadja, iz katerega prihajajo dekleta, ki jih inštruira. »Ko sem film pred leti začela prijavljati na razpise, je bila predvidena zgodba seveda drugačna. Film z dobrim koncem in politično korektna zgodba o uspehu, ki bi zadostil mednarodnim festivalskim željam. A ko sem enkrat našla te punce, se je perspektiva hitro obrnila. Poskusila sem ujeti glas njihove kulture in njihov pogled na nas, kako Afganistanci dojemajo našo belsko »dobrosrčnost« in dobrodelnost. Smo res tako dobri, kot se vidimo sami? To srečanje dveh izrazito različnih kultur in načinov razmišljanja je bilo za celotno ekipo burna izkušnja in vsekakor smo tudi za filmsko kamero izkusili potovanje, ki bi si zaslužilo svoj film,« je na festivalu povedala režiserka, ki se ji je na projekciji pridružila tudi ena izmed afganistanskih protagonistk, Fariba Ahmadi. Ta je na projekciji v Portorožu film videla prvič in izkušnjo opisuje kot zanimivo, a hkrati žalostno: »Življenje je bilo takrat povsem drugačno. Stara sem bila šestnajst let in seveda v teh letih vsi sprejemamo napačne odločitve. Takrat sem tudi prvič potovala iz svoje države. O filmu imam sicer dobre občutke, a danes bi v nekaterih situacijah, ki jih vidimo v filmu, ravnala drugače.«
Fariba danes, po ponovnem vzponu talibanov, sicer živi v Italiji, kjer svoje življenje opisuje kot težko, a lepo: »Še vedno se učim jezika in kulture, a sem vesela, da sem na varnem.«
