Po skoraj šestih desetletjih kariere je precej dejavna še danes, predvsem na televiziji, lani je izdala tudi avtobiografijo. »Nikoli si nisem predstavljala, da bom počela vse to, kar sem,« priznava z nasmeškom.
Kako ste se pravzaprav znašli pri filmu?
Bilo je dolgo potovanje. Kot otroku mi v šoli ni šlo najbolje, saj sem dislektična in zares brati sem se naučila razmeroma pozno – pri kakšnih enajstih letih. Hodila sem v samostansko šolo za dekleta v Rottingdeanu, majhnem in slikovitem kraju na britanski obali zraven Brightona, kjer je delal moj oče, ki je bil odvetnik. V šoli mi ni bilo prijetno, bila sem bolj vase zaprta in nune so me imele za prijazno, vendar tudi rahlo omejeno deklico, ker pač niso razumele narave mojih učnih težav; tak odnos me je močno zaznamoval in na neki način sem tudi sama začela verjeti, da nisem preveč bistra – šele pozneje sem ugotovila, da ni tako in da zmorem vse, kar zmorejo drugi. Uspešna sem bila samo pri umetnostni vzgoji, zato sem se pozneje vpisala na umetniško šolo v Brightonu; tam me je nek starejši sošolec, ki je obiskoval fotografsko smer, vprašal, če lahko naredi moj portret in ga nato pošlje na natečaj za obraz leta, ki ga je prirejal časnik Evening News, vodil pa sloviti fotograf David Bailey. Moji starši niso imeli nič proti; čez čas smo izvedeli, da se je portret prebil v finale, kar nas je popolnoma presenetilo, malo za tem pa je prišla še novica, da sem postala obraz leta 1966. (Smeh.) Tako sem dobila sploh prvo ponudbo za delo, kot model za revijo Vogue, sledila so še druga vabila te vrste. Zame je bilo to nekaj čisto novega, pred tem nisem nikdar razmišljala o tem, da bi bila fotomodel, kaj šele igralka.
Ampak tako se je začelo: delala sem kot model, nastopila tudi v nekaj televizijskih reklamah, sčasoma pa sem dobila nekaj drobnih vlog v filmih kot statistka. A če sem iskrena, v resnici nisem imela pojma, kaj počnem; navsezadnje sem bila še zelo mlada, imela nisem nikakršne igralske izobrazbe ali treninga, odigrala bi lahko zgolj samo sebe. (Smeh.) Vendar me je film vseeno pritegnil.
Danes ste med drugim znani po nastopu v bondiadi Vohun, ki me je ljubil (1977), toda eden prvih filmov, v katerih ste nastopili, Casino Royale iz leta 1967, je prav tako temeljil na delu Iana Fleminga…
To je bila neke vrste parodija na filmske priredbe Flemingovih romanov o Jamesu Bondu, v kateri so med drugim nastopili Peter Sellers, David Niven, Orson Welles, Woody Allen in še vrsta znanih imen; moja mama kar ni mogla verjeti, da sem se znašla med njimi. (Smeh.) Jaz pa sem bila predvsem radovedna, kako je pravzaprav videti snemanje filma, zato sem prosila, če lahko sedim nekje v ozadju seta ter opazujem. Dovolili so mi in tako sem spoznavala film: medtem ko so druge statistke po snemanju prizora hodile na pijačo in klepet, sem jaz čemela ob strani ter spremljala, kaj počnejo kamermani in scenski delavci, kako se igralci pripravljajo na nastop… Zdelo se mi je nadvse zanimivo in ravno skozi to opazovanje sem se na začetku bolje poučila o filmski umetnosti.
Postopoma sem dobivala nove vloge, sčasoma tudi take z nekaj besedila, vendar o kaki resni igralski karieri ne bi mogla govoriti, dokler me niso povabili k delu v studiu Hammer Films. Eden njegovih soustanoviteljev, Enrique Carreras, je bil iz Brightona; opazil me je na nekem plakatu, me poiskal prek agenta in povabil na avdicijo. Bili so zadovoljni in tako sem z njimi podpisala enoletno pogodbo.
In postali edina igralka v zgodovini tega studia, ki je dobila redno pogodbo, če se ne motim.
Res je, četudi sem na koncu zanje posnela samo dva filma. (Smeh.) Eden od teh je bil Dracula AD 1972, ki ga je režiral Alan Gibson, zame pa je pomenil prelomnico; v osrednjih vlogah sta igrala Christopher Lee in Stephanie Beacham. Med snemanjem se je v meni nekaj premaknilo – zaprosila sem režiserja, če lahko Christopherja pred prizorom, v katerem kot pravkar oživljeni Drakula ubije lik Laure, ki sem ga igrala, sploh ne vidim. Strinjal se je in ko sem potem prvič ugledala skoraj dva metra visoko Christopherjevo postavo, kako se vsa temačna besno sklanja nadme, sem nehote povsem osupnila, ne da bi morala hliniti svojo zaprepadenost, oči pa so mi zalile solze. In takrat sem prvič pomislila, da bi znala tudi resnično igrati, če le poiščem pravo pot do vloge.
Ste bili do tedaj v dvomu?
Igralke in igralci, vsaj zame to velja, nenehno dvomimo vase, sama pa sem bila še bolj negotova zaradi tega, ker se igralsko nisem nikoli formalno izobraževala; ampak v tistem trenutku sem spoznala, da lahko tudi sama najdem način, da bo neka stvar delovala. Do takrat sem se učila iz izkušenj, od številnih čudovitih sodelavcev, nemara tudi skozi srečna naključja – a šele od te točke sem začela verjeti vase. Šestdeseta leta so bila pač čas, ko so se s filmom ukvarjali le šolani igralci, ki so se urili ob Shakespearu; jasno, da se jim sprva nisem čutila enakovredna.
Studio Hammer Films se je sicer specializiral zlasti za grozljivke in fantastične filme, četudi so občasno snemali tudi druge vrste filmov…
Takrat se sicer nisem zavedala, da so bili ravno v tem obdobju verjetno v razmeroma slabem finančnem položaju, saj so kina v začetku 70. let preplavile ameriške grozljivke z veliko krvi in realističnega nasilja, medtem ko je Hammer snemal bolj gotske, na neki način že skorajda romantične grozljivke po klasičnih motivih, kot sta Drakula ali Frankenstein, ki so polagoma prihajali iz mode. Tudi snemanje je praviloma trajalo samo nekaj tednov, proračuni pa so bili bistveno nižji kot pri ameriških uspešnicah, ki so hkrati uporabljale veliko posebnih učinkov. Pri Hammerju so se bolj zanašali na domiselnost in razne praktične rešitve; za igralca je bilo to v nekem smislu lažje, saj te je kri res zalila, čutil si jo, kako teče po tebi, niso je dodali šele v naknadni obdelavi. Vse smo delali v živo, če tako rečem, in številne prizore smo snemali le enkrat, ker jih iz različnih razlogov pač ni bilo mogoče ponavljati.
Pa ste imeli kot igralka kakšne preference, kar se tiče žanra?
Pravzaprav sem se bolj prepustila toku. Nekateri filmi, ki sem jih delala, mi niso bili pretirano blizu, spet v kakih drugih sem počutila, kot da nisem najbolj prava za tisto vlogo, in mi ni bilo vseeno; kajti kot igralec se dobro zavedaš, kdaj ti je uspelo narediti nekaj vrednega in kdaj ne. Sem pa večinoma dobivala ponudbe za vloge v grozljivkah in priznam, da sem se pri njihovem snemanju na splošno tudi najbolj zabavala. Mogoče sicer ne morem reči, da sem si kot igralka izbrala grozljivke, zagotovo pa so si grozljivke izbrale mene. (Smeh.) Lahko bi morda posnela kakšen mainstreamovski film več, ampak…
Mar James Bond ni dovolj mainstreamovski?
Je, ampak je po drugi strani tudi fantastika. (Smeh.)
Ste pa prav zaradi vloge v filmu Vohun, ki me je ljubil zavrnili ponudbo, da bi odigrali vlogo glavne zlobnice Urse v prvem Supermanu iz leta 1978.
Res je, kajti snemanje obeh filmov se je časovno prekrivalo. Moj agent je takrat menil, da je odločitev za Bonda bolj smiselna, saj je bil v tistem času že dodobra uveljavljena serija, tako rekoč na vrhuncu priljubljenosti, medtem ko za Supermana ni bilo tako jasno, kakšen film bo nastal; dosti bolj je bil tudi vezan na ameriško kulturno okolje, medtem ko je bil Bond seveda nadvse britanski. (Smeh.) Vloga Naomi v Bondu sicer ni bila zelo velika, a je vseeno ponujala dovolj, da se je dalo z njo v igralskem smislu nekaj početi ter v njej uživati. Po drugi strani pa moram poudariti, da se mi je zdela Sarah Douglas, ki je nato odigrala Urso, popolna izbira za to vlogo – izvrstno jo je oblikovala, sama je ne bi znala narediti na tak način.
Mi je bilo pa tudi v izjemno veselje delati z Rogerjem Moorom, ki se mi je zdel odličen Bond – šarmanten in duhovit. Bila sem precej živčna, ker je bil takrat velik zvezdnik, vendar je bil silno prijazen, med snemanjem mi je bil v ogromno pomoč in podporo. Toda takšen je bil do vseh sodelavcev, prav nič zvezdniško se ni obnašal; vsa ekipa ga je oboževala.
Vmes sem razmišljal, v koliko filmih je lik, ki ste ga igrali, sploh preživel…
Vsekakor je bilo kar nekaj takšnih, v katerih ni. Toda glede na tip filmov, ki sem jih snemala, to mogoče niti ni tako nenavadno. Navsezadnje sem v enem svojih prvih filmov igrala truplo. (Smeh.)
Velik del produkcije grozljivk in drugih žanrskih filmov v 70. letih je vključeval tudi bolj ali manj sočne prizore, medtem ko ste sami razgaljanje pred kamero dosledno zavračali. Ste imeli kakšne težave zaradi tega, morda kako vlogo manj?
Res je, bilo je precej mesenosti, saj so producenti računali, da bodo s tem pritegnili kakšnega gledalca več. Običajno je imela igralka že v pogodbo vpisano, da bo morala pokazati prsi ali pa denimo naga bežati pred morilcem, vendar pa sama zaradi tega, ker sem se golim prizorom izogibala, nisem imela težav. A da ne bo pomote – golota me v filmih čisto nič ne moti, mi pa ni bilo do tega, da bi se razgaljala tudi sama, ker se mi to v resnici sploh ni zdelo potrebno: saj lahko celo ljubezenske prizore narediš povsem prepričljive, ne da bi bil pretirano nazoren. Šlo je torej za mojo osebno odločitev, sledila sem le svojim občutkom; nekaj vlog, ki so zahtevale določeno mero golote, sem tudi zavrnila, toda zaradi tega ni bil nikoli nihče užaljen, prav tako nisem imela občutka, da bi zato dobivala kaj manj priložnosti za delo.