Otroške pravljice, najsi bodo Andersenove ali bratov Grimm, so seveda vedno vsebovale pridih temačnosti, v kateri po soncu vselej pade dež in cikličnost življenja ne obstaja brez smrti. A če so animacije velikih studiev v zadnjih desetletjih svoje zgodbe temeljito izčistile mračnejših odtenkov, Zgodbe iz čarobnega vrta svojih najmlajših gledalcev ne podcenjujejo in zavijajo v mehurček, temveč jim subtilno, z veliko premisleka, sočutja in topline predstavijo delikatne teme izgube, osamljenosti in strahu, o katerih se odrasli kolektivno, in do neke mere najbrž tudi univerzalno, z otroki ne znamo pogovarjati. Film, posnet v klasični tehniki lutkovne stop animacije po literarni predlogi češkega avtorja Arnošta Goldflama, kompleksno temo žalovanja za babico odstira skozi domišljijske, magične pripovedi, ki se »kuhajo« v babičinem slamnatem klobuku. Ta po njenem receptu za nastanek nove večerne pravljice vselej potrebuje tri sestavine, le da zdaj, ko babice ni več, vlogo snovalke in pripovedovalke zgodb prevzema vnukinja Suzana, v upanju, da z zgodbami potolaži svoja bratca in vase zaprtega, žalujočega dedka.
Vezni del zgodbe, pod katerega se podpisuje francoski režiser Jean-Claude Rozec, je osredotočen na Tomija, Suzano in Darka, ki v dedkovi podeželski hiši prvič po izgubi babice preživljajo počitnice. Hiša, še nedolgo tega obdana s cvetjem, igro in smehom, naenkrat postane prazna in tiha, novo življenjsko poglavje pa v ozadju sugerira tudi menjava letnega časa, ki se iz svetlega poletja prevesi v hladno, oblačno jesen. Listje odpade, cvetovi ovenijo in dedek postane odsoten, medtem ko se Darko skriva v svoji hiški na drevesu in Tomi, najmlajši med njimi, po dvorišču kliče babico, kot da je njen nenaden manko zgolj igra skrivalnic in ne nekaj dokončnega in neizbežnega. Ko zvečer brez pravljice ne more zaspati, Suzana v roke vzame babičin klobuk, v katerega s pomočjo bratcev vrže tri besede, in že se znajdemo na praški ulici, po kateri švigajo rdeči tramvaji, ko Stanko in Emica s pločnika pobereta premočeno potepuško mačko, ji nadeneta ime ter jo odneseta domov, čemur sledi čarobna in ganljiva pripoved v režiji češkega avtorja Davida Súkupa o izgubi staršev in mački, ki ponoči spreminja obliko.
Kmalu vidimo, da se med zgodbami spleta jasna rdeča nit: izguba ljubljene osebe ter občutek nemoči in praznine, ki nas z njo preplavi. Druga zgodba, ki na pobudo Darka mestoma meji na grozljivko, nas pod režijsko taktirko slovaškega animatorja Patrika Pašša potopi v skrivnosten gozd, po katerem straši pošastna zverina. A prestrašeni Jonas v gozdu sreča tudi starko, staroselko, ki mu pokaže, da izguba ni nujno nekaj strašnega, če znamo obujati in hraniti spomine, deček pa tako ob soočenju s pošastjo hitro odkrije, da se za njeno košato dlako in ostrimi zobmi skriva krotka in osamljena žival, ki si želi predvsem družbe.
Ko pride čas za zadnjo zgodbo, se otrokom okoli klobuka pridruži še dedek in zdi se, da Suzana zgodbo, ki jo v čarobno lutkovno stop animacijo prenese Leon Vidmar, pripoveduje prav njemu. Osrednji lik navsezadnje postane ostarel in osamljen, pa tudi mrk in godrnjav vdovec Bogdan, ki se vsako jutro do bližnje trgovine sprehodi po časopis, ki ga nato na pokopališču prebira pokojni ženi. A tokrat se mu med reševanjem križanke zgodi nekaj nenavadnega. Močan veter mu časopis odpihne v oblake, kmalu pa v nebo vzdigne tudi samega Bogdana, ki se med seznanjanjem z osnovami letenja kmalu pridruži jati kormoranov. In tako prispe do domišljijske Ptičje dežele, ki jo je likovno zasnovala in narisala španska vizualna umetnica Patrizia Ortiz Martinez ter z njo ustvarila vizualno bogat in magičen svet, ki slovenski del filma, pod katerega se podpisuje tudi producent Kolja Saksida, zaokroži v eno bolj igrivih in barvitih poglavij tega celovečernega filma.
