Po nekaj medlih filmih se je v polni formi vrnil japonski režiser Hirokazu Koreeda, s Tatiči leta 2018 zmagovalec festivala, čigar novemu filmu Pošast (Monster) so hitro pritaknili predikat rašomonski, čeprav se meni zdi, da bolj pripada šoli farhadijevske zavite naracije. Ni jasno, koliko je imel iranski mag pripovednih vragolij vpliva na scenarij Yujija Sakamota, lahko pa rečemo, da so določeni pripovedni poudarki rahlo pretirani in odvečni. Kar ne spremeni dejstva, da je Pošast, ki – metaforično gledano – prebiva v vseh nas, impresivna moralka na temo človekove instinktivne presoje, predsodkov in vrojenih strahov. Osrednji motiv je vrstniško nasilje v osnovni šoli in starševski odziv nanj (danes povsod »popularna« topika). Mama samohranilka po prvih indicih morebitnega učiteljevega izživljanja nad njenim dvanajstletnim sončkom Minatom zažene cirkus pri ravnateljici, skrajno introvertirani osebi, ki ne odstopa od japonskih ceremonialnih postopkov. Sprva očrnjeni učitelj postopoma razkrije morebitno problematično Minatovo vedenje in mami namigne, da je šolski nasilnež v resnici njen sin. Od tod naprej se ne usuje le emotivni plaz obtožb, vprašanj in napačnih sklepanj, temveč tudi serija flashbackov, ki z različnih zornih kotov postopoma (in selektivno) razkrijejo motive vpletenih protagonistov; izmenjujejo se pogorela stolpnica, uničujoči tajfun in blagi homoerotični toni, da bi Koreeda vse skupaj stkal v značilno humanistično odo življenju, ki jo je s svojo poslednjo partituro glasbeno opremil Ryuichi Sakamoto.

Kitajske švic fabrike

Wang Bing je kitajski dokumentarist, ki rad testira potrpežljivost gledalcev, njegove osem- in večurne bravure na temo kitajske polpretekle zgodovine, npr. industrializacije in Maove politične prevzgoje, so bile doslej zreducirane na stranske sekcije A festivalov, s filmom Mladost (Pomlad) (Youth – Spring) zdaj prvič tekmuje. Motiva za umestitev Mladosti, prvega dela načrtovane serije letnih časov, sta bila verjetno dva, razmeroma znosna dolžina (samo tri ure in pol) in tema: kitajske švic fabrike, na katere se razviti svet morda občasno spomni, ko kupuje sumljivo poceni robo vzhodnoazijskega porekla.

Wang Bing z značilno distancirano kamero spremlja dogajanje v enem tovrstnih šiviljskih obratov (nahaja se na ironično poimenovani Ulici sreče v mestecu blizu Šanghaja), kjer v komaj znosnih pogojih hrupa strojev in še hrupnejše pop glasbe robotsko, nepopustljivo šiva predvsem mladina med sedemnajstim in dvajsetim letom. Bingova strategija ponavljanja, izmenjujoče se monotonije dela, počitka, prepirov gleda plačila in občasnih intimnih zvez, je v kontekstu filmske obdelave, a tudi malce kontraproduktivna. Vseeno, če hočete svoje otroke nagnati v šolo, jim pokažite ta film.

Tri ure in pol Scorseseja

Če v Cannesu ni novega filma Quentina Tarantina ali Terrencea Malicka, potem se najdaljše vrste vijejo za film kakšne druge kultne figure. Lars von Trier se bo, kot kaže, prisilno upokojil, zato je letos čast pripadla Martinu Scorseseju, ki na azurni obali filma ni premierno predstavil najmanj trideset let. Triinpolurne Morilce cvetne lune (Killers of the Flower Moon) je posnel po istoimenski knjigi Davida Granna, ki malce pretirano minuciozno popisuje nenavadno serijo zastrupitev in krvnih deliktov, ki so jih belci nad Indijanci plemena Osage iz Oklahome izvajali na začetku 20. stoletja. Beli človek jim je kot kompenzacijo za genocid in izgon iz avtohtonega okolja v Kansasu v 19. stoletju namenil ničvredno zemljo … dokler ni Henry Ford iznašel tekočega traku, populariziral osebnega avtomobila in na njihovi zemlji niso našli velikih zalog nafte. Ničvredna zemlja je postala zlata kura, ki je pripadnike plemena Osage nenadoma izstrelila med najpremožnejše Američane. Scorsesejev film je malce neosebno zrežiran, odločno predolg in pretirano osredotočen na lik Leonarda Di Capria v vlogi moža Indijanke, ki doživlja usodo Ingrid Bergman iz Cukorjeve Plinske luči. Imperativ izpostavljenega zvezdnika tu ne žanje uspeha; širši kontekst modernizacije ameriške družbe, vse bolj zapletenega sodnega ustroja in vzpona Hooverjevega FBI sta potisnjena na margino. Kljub pomanjkljivostim pa Scorsese tik pred dvanajsto izvede čudovito potezo in sklepno eksplikacijo dogodkov obdela v formi kompleksno režiranega radijskega šova, ki je Američanom v dvajsetih letih 20. stoletja (ob filmu) pomenila glavni vir zabave.

Film, o katerem se bo govorilo

S Cono interesa (The Zone of Interest) smo dobili prvi res velik (in pomemben) film canskega festivala; delo angleškega formalnega ekscentrika Jonathana Glazerja, ki rad premetava popkulturne teme in eksperimentalne vzorce, je adaptacija istoimenskega romana Martina Amisa, o čigar smrti smo bili obveščeni dan po uradni projekciji. Ne vem, kako zvesto je Glazer sledil romanu, ampak film je prvovrstna in malce provokativna variacija na »banalnost zla« Hannah Arendt, ki bi jo tule lahko preimenovali v »vsakdanjost zla«. Cona interesa predstavi idilično skupnost z dobro situirano družino, urejenim vrtom, razigranimi otroki ob bazenu s toboganom. Zraven stoji še rastlinjak s svežo sezonsko zelenjavo in rožami, ta arkadija je skratka samooskrbna. Problem je le v tem, da gre za posestvo ob koncentracijskem taborišču Birkenau in da se piše leto 1943, ko so nacisti na visokih obratih izvajali poslednjo resolucijo. Medtem ko Rudolph Höss vse dni gara in izpopolnjuje krematorije, se gospa Höss pritožuje nad pogledom na zid z bodečo žico, ob katerega je že posadila rože plezalke. Občasno kričanje taboriščnih paznikov in streljanje je, kot kaže, ne motijo; na vsak način želi ostati tam, selitev ob moževi prekomandi v Oranienburg ne pride v poštev! Po prvencu Laszla Nemesa Savlov sin (2015) smo znova dobili film na temo lagerjev, o katerem se bo govorilo.