Prepričan sem denimo, da je skoraj triurni Pacifiction katalonskega ikonoklasta Alberta Serraja, zgodba o političnih intrigah in obujenih željah po jedrskih poskusih v francoski Polineziji, precej boljši ob spočitih očeh; morda ga kot vrednega palme prepozna žirija, ki si ogleda največ dva filma na dan.
Za Claire Denis je letošnji Cannes nekaj posebnega, prvič po več kot tridesetih letih in prvencu Čokolada (1988) je bil njen film znova uvrščen v tekmovalni program, čeprav je bila tekom let redna gostja. Odločitev direkcije festivala malce preseneča, Opoldanske zvezde (Stars at Noon), njen prvi angleško govoreči film, v kontekstu njenega opusa ni neki presežek, verjetno pa si bo nabral tudi odkrite nasprotnike.
To je adaptacija romana Denisa Johnsona, v sodobno Nikaragvo postavljena drama zelo zmuzljivega značaja, ki hoče biti po malem politični (čeprav ni nobenega političnega konflikta) in po malem erotični triler (čeprav med protagonistoma ni nobene kemije). Johnsonov roman se je odvijal v času revolucije osemdesetih let in je vseboval konkretno politično noto, medtem ko je v filmu prisotno zgolj neko abstraktno nelagodje, kjer se med lokalnimi milicami, mešetarji in agenti Cie znajdeta promiskuitetna ameriška novinarka (ki ji nihče noče objavljati člankov) in britanski poslovnež sumljive sorte, ki mu »nekdo vseskozi sledi«. Opoldanske zvezde so prepojene z rahlim suspenzom, kar pri 135 minutah dolžine preprosto ni dovolj.
Nabiralniki za novorojenčke
Japonski veteran Koreeda Hirokazu se je v karieri ukvarjal s številnimi temami in žanri, vseskozi pa se vrača k motiviki zapostavljenih, onemogočanih ali kako drugače izkoriščanih otrok. Ti filmi so mu tudi prinesli največ mednarodnega ugleda; od Nihče ne ve (2004), v katerem mama svoje štiri otroke zapre v stanovanje in odide za vedno, je preko filmov
Kakršen oče, takšen sin (2013) in vprašanja avtentičnega očetovstva ter Naše sestrice (2015) in vprašanja sestrskih vezi prišel do zlate palme za Tatiče (2018). Zgodba zadnjega filma Posrednik (Broker), ki ga je posnel v korejski produkciji in korejskem jeziku, se zdi (znova) skorajda neverjetna, ampak tako imenovani baby boxi, »poštni nabiralniki za novorojenčke«, kamor lahko neodgovorni starši preprosto odložijo malčke, menda zares obstajajo tako na Japonskem kot v Južni Koreji!
Kulturne razlike so evidentne, v evropskem okolju so otroke, namenjene reji, nekoč odlagali pred vrati cerkve ali sirotišnice, vzhodnoazijski neoliberalizem je problem očitno prepustil prostemu trgu. Okrog enega pravkar rojenega nesrečneža Koreeda zgradi zgodbo o mami, ki si premisli, dveh posrednikih, ki želita zaradi »proceduralne napake« v procesu odlaganja z otrokom zaslužiti, in policistkah, ki nameravata druščino zasačiti in flagranti. Bomo videli, ali bo Koreeda z otroško temo znova prepričal žirante, čeprav mu tokrat umanjka pravi čustveni presežek.
