V Ljutomeru se bo jutri ob 18. uri slovesno začel jubilejni 20. Grossmannov festival fantastičnega filma in vina, ki bo središče Prlekije vse do sobote ponovno potopil v vrtinec žanrskega filma in raznih spremnih dogodkov, kot so pogovori z gostujočimi umetniki, delavnice, koncerti, vinske pokušine, kulinarične vsebine – in seveda znamenita zaključna parada zombijev. Enega najbolj svojevrstnih festivalov daleč naokoli že dolga leta pripravlja zagnana posadka zanesenjakov; med njimi so tudi Borut Horvat, Tomaž Horvat in Marko Mehtsun. »Brez lažne skromnosti lahko trdimo, da imamo na ogled najboljše filme, ki jih je trenutno mogoče dobiti znotraj žanrske kinematografije,« pravijo. »Naša selekcija je povsem primerljiva z največjimi tovrstnimi festivali, le da je manj obsežna.«
Za začetek – kakšni so občutki ob dvajsetletnici?
Borut Horvat: Ko se ozrem na prehojeno pot, lahko rečem, da smo ponosni na to, kar nam je uspelo ustvariti.
Marko Mehtsun: In začudeni – nad tem, da festival res traja že dvajset let. Morda zveni oguljeno, vendar je sila neverjetno, da to počnemo že toliko časa ter tako rekoč v isti zasedbi. Jedro ekipe sestavlja kakšnih sedem, osem ljudi, pri čemer med nami ni posebne hierarhije, temveč smo si nekako enakovredni – že to je precejšnja redkost, še bolj nenavadno je morda, da se medtem še nismo sprli. (Smeh.) Verjetno zato, ker vsi delamo iz veselja, brez slehernega plačila. Prepiri se po navadi začnejo zaradi denarja, te nevarnosti pa pri nas ni.
Tomaž Horvat: A da ne bo pomote – to ne pomeni, da si želimo še manj denarja, kot ga dobimo. Kajti v resnici je festival s tako skromnimi sredstvi vedno težje pripravljati in vmes smo že resno razmišljali, da bi bila dvajseta izdaja tudi zadnja. Bomo videli …
Prav zaradi finančne podhranjenosti se je pred kratkim poslovil festival žanrskega filma Kurja polt, ker zgolj z zagnanim »udarniškim« delom po desetih letih ni šlo več. Ste torej v podobnem položaju?
Tomaž Horvat: Dejstvo je, da tovrstni festivali ne morejo preživeti brez javne podpore, razmere v tem pogledu pa se nenehno zaostrujejo. Sredstev za filmske festivale je na splošno premalo, hkrati zanje iz leta v leto kandidira več prosilcev. Druga težava pa je, da ministrstvo za kulturo ves čas poudarja potrebo po decentralizaciji, vendar kot festival z obrobja tega ne občutimo. Na zadnjem razpisu smo prejeli sredstva v podobni višini kot lani; toda njihova realna vrednost je bistveno nižja, kot pa je bila pred denimo desetletjem. Pri tem je treba vedeti tudi, da v primerjavi s filmskimi festivali v Ljubljani ali drugih večjih mestih delujemo v docela drugačnih okoliščinah, kajti filmska infrastruktura v našem kraju praktično ne obstaja.
Borut Horvat: Festival vsako leto delamo iz nič. Vse, kar potrebujemo za njegovo izvedbo, od stolov in ograj do projektorjev in platen, moramo priskrbeti sami. Samo vzpostavitev prizorišč nam pobere tretjino proračuna, šele potem lahko razmišljamo o vsebini, kar je precej drugače kot pri filmskih festivalih, ki tovrstno zaledje imajo. Toda teh oteženih razmer se ne upošteva.
Tomaž Horvat: Zato se tudi pri delitvi sredstev počutimo oškodovane: festival sicer še zdaleč ni popoln, a da se nam očita premajhna mednarodna medijska odmevnost, je absurdno. Lani nas je denimo največja ameriška neodvisna filmska revija MovieMaker Magazine uvrstila med 25 najzanimivejših filmskih festivalov na svetu, pa to sploh ni prvo tako priznanje. Očitajo nam tudi premalo uglednih gostov iz tujine – a celo površnemu opazovalcu smo znani po filmskih legendah, ki redno obiskujejo festival, navsezadnje ravnokar izdajamo knjigo v angleškem jeziku, v kateri smo zbrali dvajset intervjujev z našimi preteklimi gosti. Med njimi so Roger Corman, Christopher Lee, John McTiernan, pa Robert Englund, Udo Kier … Toda to za odločevalce očitno še ni dovolj.
Kako potem v trenutnih okoliščinah sploh izpeljete festival?
Marko Mehtsun: Kot rečeno, vsi smo prostovoljci, dogodek takšnega obsega pa se pripravlja vse leto, če hočeš, da je na visoki strokovni in organizacijski ravni. To nam uspeva tako, da gremo zjutraj v službo, od katere živimo, popoldne pa sedemo za računalnike in namenimo še nekaj ur snovanju festivala; tako je že od začetka, seveda pa je vedno težje, kajti postajamo starejši in nimamo več toliko energije kot nekoč. Samo za potrebe oblikovanja programa smo si letos ogledali okoli 500 filmov, če vsega drugega niti ne naštevam.
Borut Horvat: Zavedamo se, da bi morali razširiti ekipo, tako za pomoč pri pripravi festivala kot za morebitne dodatne dejavnosti. Vendar od ljudi ne moremo pričakovati, da bodo tako kot mi delali iz ljubezni – stanje pa je, kakršno je.
Kaj pa vas je pravzaprav napeljalo, da v Ljutomeru zasnujete festival z bolj »butičnim« sporedom?
Tomaž Horvat: Smo otroci 80. let, odraščali smo v času videotek ter razcveta žanrskega filma, torej kriminalk, akcijskih filmov, grozljivk; svoje navdušenje nad njimi smo želeli posredovati naprej. In zakaj ne v Ljutomeru, kjer je bil navsezadnje posnet prvi slovenski film?
Marko Mehtsun: Slovenska kinematografija ni bila nikoli znana po žanrskih filmih, toda skozi zgodovino jih je vendarle nastalo nekaj, ki bi jih lahko označili kot take in smo jih zato ponudili na prvem festivalu, kot denimo Minuta za umor Janeta Kavčiča ali Hladnikova Maškarada. A tudi sicer festivali takrat niso predvajali žanrskih filmov, kar smo želeli spremeniti. Ta programska usmeritev je ostajala v osnovi enaka vse do danes, smo jo pa sčasoma bolj poudarili tudi v samem imenu festivala.
V katero ste kmalu dodali tudi vino …
Borut Horvat: Prvi festival smo priredili z evropskimi sredstvi, pri drugem pa smo se že morali znajti sami in odločili smo se, da se opremo na lokalno okolje – navezali smo stike s podjetji, ki so se ukvarjala z vinom, finančno so nas podprla, mi pa smo razširili ime ter ponudbo. Po kombinaciji filma in vina smo dokaj kmalu postali prepoznavni tudi v tujini in po našem vzoru je v naslednjih letih vzniknilo kar nekaj podobnih festivalov po Evropi. Tudi gostje festivala so v tem prepoznali nekaj posebnega.
Kako pa se je na nenavaden program, poln krvi, čudaštev, tudi erotike, odzvalo okolje?
Tomaž Horvat: Sprva zadržano, kar je za majhen kraj razumljivo, toda z rastjo festivala, medijsko pozornostjo, ki jo je pritegoval, in znanimi gosti so ga prebivalci postopoma sprejeli za svojega; tudi občina nas ves čas podpira po svojih močeh. Dokončen prelom se je zgodil leta 2011, ko je bil eden osrednjih gostov igralec Christopher Lee, za katerega so slišali tako rekoč vsi …
Marko Mehtsun: Na festival sicer praviloma rajši povabiš režiserje in režiserke, ki lahko bolje predstavijo svoje filme, toda ljudje poznajo predvsem igralce. In ko je prišel Lee, čigar bogata kariera je segala od ikonične vloge grofa Drakule do Sarumana v Gospodarju prstanov, so ga poznale vse generacije, pa tudi on je bil zelo prijeten gost. Zraven kraja, kjer je bil nastanjen, je bilo takrat gasilsko tekmovanje – in seveda so sodelujoči nato prešerno razpoloženi prišli pod njegovo okno ter vpili: »Drakula, pridi ven!« Lee je res prišel in se na splošno navdušenje z vsemi fotografiral, kar je bil vrhunec veselice.
Tomaž Horvat: Njegov govor ob zaključku festivala, ko smo mu podelili nagrado za življenjsko delo, pa je vse zbrane ganil do solz; star je bil že skoraj 90 let, izjemno je pohvalil naš kraj in festival in čutili smo, da je iskren. Takšni trenutki so tisto pravo plačilo.
In občinstvo? Pritegujete predvsem sladokusce od drugod ali tudi domačine?
Borut Horvat: Večina obiskovalcev, ki jim je naš program blizu, prihaja iz večjih mest, a se tudi to spreminja, saj se ves čas trudimo, da bi filmsko kulturo približali lokalnemu okolju. Pripravljamo programske sklope, namenjene otrokom in mladini, pa naj gre za filme ali različne delavnice, ki so vse bolje obiskane, naklonjeno jih sprejemajo tudi učitelji in starši. Imamo kar precej zaslug za to, da je ljutomerska splošna gimnazija dobila filmski oddelek in zdaj še program medijskega tehnika. Če želiš v majhnem kraju pritegniti občinstvo, ga moraš pomagati vzgojiti; in to delamo že dvajset let.
