Minulo soboto je 38. Festival LGBT-filma, ki bo trajal do nedelje, odprl dokumentarec LGBT_SLO_1984 režiserja Borisa Petkoviča. Dokumentarna pripoved prinaša še nikoli tako viden, oseben in čustven vpogled v 35-letni razvoj skupnosti LGBTIQ+ v Sloveniji, kot so ga doživljali tisti, ki so bili vanj neposredno vpleteni.
Bilo je leta 1984, ko se je z ustanovitvijo prvega festivala Magnus – homoseksualnost in kultura zgodila pomembna prelomnica v slovenskem gibanju LGBT, ki je hkrati pomenila tudi začetek slovenskega filmskega festivala LGBT, najstarejšega tovrstnega festivala v Evropi. Gibanje LGBT pri nas je bilo eno najprogresivnejših svojega časa, v formativnih letih ga je poleg raznolikih kulturnih in aktivističnih dejavnosti zaznamovala močna klubska scena, o kateri so govorili po vsej Jugoslaviji. Režiserja Borisa Petkoviča, ki so ga prav tako oblikovala turbulentna osemdeseta, ko je igral v pank bendu in bil nasploh obkrožen z alternativo z vseh vetrov, v dokumentarcu niso zanimali zgolj elementi, ki so slovensko skupnost LGBTIQ+ oblikovali skozi leta, temveč kakšen je bil njihov širši vpliv na celotno slovensko družbo, ko so odprto misleči in pogumni ljudje prvič začeli organizirano in na glas zagovarjati svoje pravice ter dostojanstvo.
V kakšnem okolju se je začelo
razvijati gibanje LGBTIQ+ pri nas?
V sedemdesetih se je dekriminalizacija homoseksualnosti že zgodila, tudi na osnovi liberalnih gibanj tistega časa. Prvi festival Magnus je nato v osemdesetih nastajal v razmeroma odprtem okolju. Osemdeseta so bila tudi sicer neverjetna leta, ker so se meje dovoljenega tako v umetnosti kot na drugih področjih pomikale, ljudje so jih raziskovali do skrajnosti. Že nekaj let zatem je bil četrti Magnus prepovedan, mislim, da so bili naslovi v časopisih »Kongres homoseksualcev v Ljubljani«. Razlog, ki so ga navajale uradne strukture, je bil virus HIV, se pravi epidemija aidsa, kar je paradoks. Zanimivo je, da so septembra letos v Beogradu tamkajšnje oblasti hotele prepovedati vseevropsko parado ponosa Europride, kjer smo s filmom tudi gostovali, pod prav tako medicinskim razlogom epidemije koronavirusa. Trdili so, da je tovrstno združevanje populacije LGBTIQ+ potencialno nevarno za širjenje okužbe.
Slovensko gibanje LGBTIQ+
je bilo v svojih začetkih eno najnaprednejših v Evropi.
V nekdanji Jugoslaviji vsekakor. Govorimo o organiziranem gibanju, kamor spadata prvi organizirani društvi Magnus in Lezbična sekcija LL, nakar konec osemdesetih Roza klub vzame lezbijke in geje pod eno okrilje. Takrat v vzhodni Evropi organiziranega združevanja te skupnosti ni bilo. Špekuliram, ampak upal bi si trditi, da je to prvo organizirano gibanje LGBT v kateri koli socialistični državi tistega časa, kar priča o odprtosti takratne Jugoslavije in o progresivnosti časa v Sloveniji, ki je v tistem trenutku le ponujala neko platformo, da so se lahko takšne stvari tukaj sploh zgodile. Verjetno je bil zaradi bližine zahodne meje progresivni element bolj prisoten kot v drugih republikah tedanje Jugoslavije.
Kaj je bilo najbolj zanimivo,
kar ste izvedeli iz pripovedovanj v dokumentarcu?
Na eni strani imamo faktografske podatke, dejstva, ki so takšna, kot so, in mimo katerih ne moremo. Na drugi je čustveni spomin, in ta je tisti, ki morda v smislu doživljanja prinaša največ. Vsak je te dogodke doživljal na svoj način. To so spomini, lepi, manj lepi, močni, ki so vsakega po svoje zaznamovali. V filmu so ravno ti čustveni spomini največje bogastvo in najbolj oseben prikaz določenega obdobja skozi pripovedi ljudi, ki so to zares doživljali, in ne tistih, ki so to opazovali od zunaj.
O kakšnih pritiskih so vam
pripovedovali?
Zavedati se moramo, da gre za 35 let nenehnih pritiskov delov večinske populacije, nenehnega sovražnega govora, tudi fizičnega nasilja. Odziv skupnosti LGBT pa je vedno miroljuben, vedno so se odzivali na kreativen način in vse te negativne stvari kanalizirali v kulturo ter zdrav aktivizem. S tega vidika je film navdihujoč za celotno družbo. Znotraj njega res lahko vsi prepoznamo in vidimo, kaj je tisto, kar lahko to družbo dela boljšo.
Imamo se za napredne, pa se še vedno borimo zaradi nečesa tako nedolžnega in lepega, kot je ljubezen.
V Sloveniji s homofobijo in raznimi drugimi oblikami nestrpnosti še zdaleč nismo opravili. Dejstvo je, da sta splošno stanje in razširjenost teh nestrpnosti vedno odvisna od trenutno vladajoče stranke. Ko je bila do zdaj v zgodovini na položaju moči Janševa vlada, se je vedno zgodil razrast sovražnega govora in vseh drugih oblik nestrpnosti. Ko pa je ni, se te stvari malo zmanjšajo, nikakor pa ne izginejo, morda se samo malo bolj skrijejo. Nestrpnost izbruhne, ko so zanjo ustvarjeni pogoji, tako kot je za razvoj določenih virusov potrebno biološko prikladno okolje. Tudi virusi sovraštva potrebujejo zanje primerno okolje. Ko je ustvarjeno, se razrastejo kot plevel.
Tudi sedaj bi lahko rekli,
da so tla v Evropi in po svetu
čedalje bolj plodna.
Dogaja se nam vse večja polarizacija. Mesto splošnega diskurza se je preselilo na družbena omrežja, kjer ljudje brez vsakih posledic in zavor izražajo vsakršna mnenja. Javni prostori, kjer bi lahko mnenja soočili na kulturni in demokratični ravni, počasi izginjajo. Posledično prihaja do vse večje razdeljenosti med ljudmi, pri čemer je možnosti za dialog vse manj. Ni dobro, kadar te možnosti izginejo. V ekstremu, če pogledamo dramaturško, ko zmanjka možnosti za dialog, pride do vojne. Govorim metaforično. Splošno stanje v družbi je, da se vse bolj bližamo nezmožnosti za pogovor. Kar pa ne pomeni, da sem pesimist. Javne prostore z možnostjo dialoga nasprotnih strani v spoštljivem, demokratičnem okolju moramo odpirati in se zanje boriti. V nekem trenutku bomo morali postaviti jasne meje sovražnega govora. Pulz vsake družbe se vedno kaže v odnosu večinske družbe do njenih manjšin. Bolj ko hoče večinska populacija nadzorovati pravice slednjih, bližje smo totalitarni družbi. Pri nas lahko na srečo rečemo, da je z letošnjim zakonom o istospolnih partnerstvih zaključena velika zgodba za pravice skupnosti LGBTIQ+.
Kako se je skupnost LGBTIQ+
odzvala na vaš dokumentarec?
Ko se kot avtor lotiš filma o manjšini, je seveda največji strah, kako bo ta skupnost film sprejela. Za zdaj so odzivi zelo dobri, hkrati mislim, da so v filmu LGBT_SLO_1984 vsi prepoznali, da je to vendarle zgoščen pregled enega gibanja v mediju, ki lahko predstavi tudi veliko izvirnega materiala, torej dejanske posnetke iz tistega časa, glasbo, fotografije, kar je super. Starejši na te čase gledajo z nostalgijo, medtem ko mladi prepoznavajo svet, o katerem niso vedeli veliko. Film se mi zdi sploh pomemben za mlajše pripadnike skupnosti LGBTIQ+, da lahko rečejo: »Poglejte ta film, mi nismo od včeraj. To je naša zgodovina, od tukaj izhajamo, to je naš boj.« Iskreno upam, da bodo mladi temu dodali: »In smo ga pripravljeni, če bo treba, bojevati tudi naprej.«
