Mihrije, Sina in Jasna so protagonistke, ki smo jih spoznali že v kratkometražnem filmu Sestre (2021), in zdaj kot dvajsetletnice pred bloki še vedno postopajo v ohlapnih sivih trenirkah, popoldne preigravajo košarko in se v boksarskih dvobojih tepejo z blokovskimi fanti. Kršijo družbene normative tega, kaj naj bi pomenilo biti ženska, in okolica jih zato vztrajno postavlja na mesto. Sino starejši brat napada, naj se že začne obnašati kot lepa punca, Jasno med igranjem košarke fantje mimogrede primejo za rit in Mihrije oče izbira moža za dogovorjeno poroko. A čeprav se vse tri otepajo tradicionalnih spolnih vlog in v znamenje protesta pred družbenimi pritiski na dnevni bazi uprizarjajo performans maskulinosti, nobena zares ne vidi izhoda iz svoje situacije. Dokler neke noči ob elektronskih ritmih balkanijade v lokalnem baru ne zagledajo Fantasy, ki se pred Mihrije sprva izriše skorajda kot privid ter se nato kot protagonistka postopoma zasidra v liminalni prostor med fantazijo in resničnim.
Sestre na trenutek sicer delujejo premalo zaokrožene osebnosti, ki jih definirajo predvsem priseljenska identiteta, ekonomska ranljivost in predsodkov polna okolica, a Fantasy v njihovo življenje vdahne novo dinamiko. Mihrije samozavest, s katero Fantasy kot transspolna ženska naseljuje javni prostor, fascinira in privlači, medtem ko Jasna in Sina ostajata na distanci do njenega rožnatega stanovanja, polnega rožnatih tapet, plakatov Celine Dion in z grobov ukradenih ikeban, ki simbolizirajo smrt njene ob rojstvu pripisane identitete. Vse na njej je v popolnem kontrastu s sivim blokovskim naseljem, v katerem živijo, pa tudi s principom delovanja prijateljskega trikotnika, ki se z vstopom četrte ženske postopoma vedno bolj krha. Kar vsaki od njih končno izdolbe prostor, da si zgradi lastno prihodnost ter se osvobodi okov družinskih obligacij in pritiskov.
Gre predvsem za film o odraščanju, ki v ospredje postavlja vprašanje svobodne izbire in fluidnosti identitete v svetu, ki posamezniku na vsakem koraku diktira, kaj se spodobi in kaj ne, kaj je dovoljeno in kaj nesprejemljivo. Prihod Fantasy sestram v tem pogledu tako pomembno razpre obzorja ter jim pokaže, da je obstoj mogoč tudi izven togih okvirov, v katere nas tišči in ukaluplja družba. Da obstaja več načinov biti ženska. A tudi v njenem sprva vsaj navidezno rožnatem življenju, polnem dobrih koktajlov, čaja in domačice, postopoma zazevajo razpoke. Za njenim nasmehom in pokončno držo je cela zgodovina nesprejetosti v lastni družini ter strahu pred ranljivostjo in čustveno bližino, s katero tudi Mihrije ves čas pušča na varni distanci. Ta svet ni zanjo, v pomenljivo poimenovanem baru Sladki greh ugotavlja med enim od druženj; vsaj dokler ji v rojstnem mestu Kruševo v Severni Makedoniji ne umre oče, patriarh družine, in se lahko pred lastno družino prvič razkrije kot ženska ter Filipa za vedno pokoplje pod ukradene ikebane sivega nagrobnika.
Posledično se osvobodijo tudi sestre. Jasna si obrije glavo in pobegne na križarko, Mihrije se odloči dokončati maturo, vpisati na univerzo in se tako izogniti dogovorjeni poroki, Sina, ki ostane najbolj neoprijemljiva in ohlapno zastavljena izmed treh, pa končno zaključi nespametno zvezo s poročenim trenerjem. A kar dela Kuklin film v polju domače kinematografije poseben ni le tema, ki v slovenskem filmskem prostoru doslej praktično ni obstajala, temveč tudi navdihujoča fluidnost, ki se iz neujemljivih identitet protagonistk prenaša tudi v samo filmsko formo. Kot je za režiserko značilno, njen avtorski izraz prehaja med videospotovsko estetiko in klasičnim igranim filmom, kar čudovito dopolnjujejo tudi dinamična montaža Lukasa Miheljaka in glasbeni vložki Relje Ćupića, ki preudarno poudarijo fantazijske elemente in notranja doživljanja protagonistk. Medtem Kuklino avtorsko vizijo ves čas uigrano nadgrajuje tudi direktor fotografije Lazar Bognanović, ki to drzno filmsko doživetje zaokroži v vizualno osupljivo, mestoma intimno, spet drugje fantastično popotovanje.