Bartonova akademija režiserja Alexandra Payna nas že z uvodno sliko, ki ustvari iluzijo hollywoodskega ocenjevalnega sistema in zrnate slike 35-milimetrskega traku, vrže v leto 1970. V čas novega Hollywooda, hipijevske kontrakulture, kantavtorstva in vietnamske vojne, katere realnost mestoma predre tudi mehurček naslovnega deškega internata. Ta se počasi zavija v zimsko spanje; najstniki pripravljajo kovčke in se za božične praznike odpravljajo domov. Z izjemo petih, ki jih starši (sprva) pustijo na cedilu. Tako v internatu ostanejo ujeti v varstvu profesorja antične zgodovine; strogega in avtoritarnega človeka, ki prevzetno citira Cicera, čeprav v lastno pedagoško prakso ne zna preliti pomena njegovih besed. »Non nobis solum nati sumus.«
»Nismo rojeni le sami zase,« je nauk, ki se ga je med božičnimi počitnicami in novim letom primoran naučiti predvsem Hunham, pod katerega se z eno najboljših vlog svoje kariere podpiše Paul Giamatti. Ta bi lahko v rokah manj spretnega igralca hitro postal karikatura zagrenjenega učitelja s steklenim očesom in neprijetnih vonjav, ki svoje frustracije in neizživete ambicije zliva na arogantne, razvajene in ne pretirano bistre najstnike. Hunham, ki ga Giamatti s preudarnim plastenjem čustvenih in komičnih elementov virtuozno razvija v človeško večplasten lik, svoje učence tako kratko malo prezira: zanj niso drugega kot horda podivjanih neotesancev, hormonskih perverznežev in filistrov, ki lahko zaradi finančnega zaledja svojih staršev neobremenjeno in neodgovorno plujejo skozi življenje; očetje jim z visokimi donacijami navsezadnje že zdaj kupujejo dobre ocene in vpisna mesta na prestižnih univerzah. Če je njegovo skromno, nerealizirano, a z viskijem vsaj nekoliko popestreno življenje tako kot »lestev kokošnjaka – kratko in bedno«, na njih po koncu šolanja čakajo zagotovljene funkcije in nazivi. Tako kot kar štiri od petih »revežev«, ki jih počitniška usoda sprva priklene na šolske hodnike, potem na smučanje odpelje družinski helikopter.
Bartonovim fantom je zato prizanesen tudi odhod na fronto, kot pronicljivo ugotavlja Angus – odlični Dominic Sessa, ki kljub dejstvu, da prvič stopa pred kamero, dobro parira izkušenemu Giamattiju. Ta v kampusu zaradi nedosegljivosti staršev, ki bi mu lahko odobrili smučarski skok v bližnje gore, kmalu ostane sam z godrnjavim Hunhamom in žalujočo Mary, ki jo s subtilno, a polnokrvno igro poosebi z oskarjem nominirana Da'Vine Joy Randolph. Njen sin je bržkone edini Bartonov maturant, padel v Vietnamu; kot edinemu temnopoltemu dijaku (sicer izključno belske) akademije mu v primerjavi s privilegiranimi vrstniki ni bila zagotovljena prihodnost brez vojaškega roka.
Prav v tovrstnih niansah se tako prikaže večplastnost filma, ki na površju morda deluje kot že videna in poznana božična zgodba o trdosrčnem profesorju, ki pod prisilo prazničnega vzdušja reflektira svojo preteklost, sedanjost in prihodnost, dokler se do svojih študentov dokončno ne omehča in postane človeški. A pod to preprosto premiso se skriva predvsem tudi topel in duhovit preplet kompleksnih vprašanj o duševnem zdravju, osamljenosti, krivicah, družbenih privilegijih, neenakosti ter razredni razslojenosti. Pa tudi o varljivosti prvih vtisov in dejstvu, da lahko družinske vezi včasih spletemo na najbolj nepričakovanih mestih.
Hunham, Mary in Angus, ki v praznike stopijo v odtujenih in neprijateljskih odnosih – Angus tukaj še posebno rad testira potrpežljivost svojega zagrenjenega profesorja – tako prek melanholičnega božiča drug drugemu odpirajo rane, si izpovedujejo skrivnosti in se nasploh zbližajo med nepredvidenimi izpahi kosti, okraševanjem poševne jelke, občasnimi belimi lažmi in avanturistično ekskurzijo v bližnji Boston. »Če želimo razumeti sedanjost in sebe, moramo razumeti preteklost,« Hunham Angusu v nekem trenutku poskuša približati zgodovino, čeprav sodobnega časa, v katerem »zaupanje postaja le še prazen slogan na banki«, tudi sam skorajda ne razume več. A njegov citat gre brati širše. Bartonova akademija je v celoti prežeta z nostalgijo in ljubeznijo do zgodovine filma, ki se ji poklanja na vsakem koraku: s teksturo fotografije, dinamičnim zumiranjem, monozvokom, izborom glasbe in ritmom dialogov, v katerih kaj hitro razberemo vplive filmov Hala Ashbyja, Petra Bogdanovicha in drugih. Ob ogledu tako malodane pozabimo, da gledamo sodoben, digitalno posnet film, ki pa nam kljub umeščenosti v preteklost podaja še kako relevantno sporočilo: bodimo nežni in razumevajoči drug z drugim ter prenehajmo poganjati kolesje sveta, v katerem lahko prosperirajo le bogati brezsrčni kreteni.
