Anouk de Clercq, belgijska filmarka: Vrnitev od pogleda nezemljana

Zanimajo me podobe, drugačne od tistih, ki jih vidimo v prevladujoči kinokulturi – odkrivati poskušam nove načine gledanja. V filmu običajno vidimo le stvari, ki jih posname kamera. Kaj pa vidimo, če zamenjamo orodje za gledanje? Tako sem filme delala z mikroskopom za opazovanje elektronov pa z arhitekturnim skenerjem… Po uporabi vseh teh različnih tehnologij lahko rečem, da me je začela zanimati kamera: zgodbe, ki niso preveč abstraktne, ki niso preveč oddaljene od našega sveta. Naredila sem ovinek vse do pogleda nezemljanov, zdaj pa sem pripravljena biti spet človek.

Natanko tako. Kljub temu da je v mojem delu poudarek na oblikovni ravni, gre vselej za občutenje. Program, ki sem ga prikazala na Kino Otoku, je nastal v prvih desetih letih moje kariere. Zelo ganljivo je, kako surova so ta moja dela. Tega, kar čutiš, na začetku še ne znaš prevesti v jezik za gledalce. Zato v podobe skušaš preliti svoja čustva. Ko si mlad in neizkušen, še ne razmišljaš toliko o občinstvu, razmišljaš o sebi in o svojih idejah, čustvih. Potem zagledaš sliko, ki natančno odraža tisto, kar čutiš, in to je zate zelo dragoceno. Zdaj pa sem nekoliko starejša, upajmo, da tudi zrelejša, in bolj razmišljam o pogledu gledalca. Imam svoje zamisli, čustva, a skozi film jih prevedem za občinstvo. In to je povsem druga zgodba. Mislim, da je za nekatere ljudi to naravno že, ko začnejo ustvarjati, morda nimajo toliko težav sami s seboj. A hkrati mi je všeč, da sem v to zrasla. Lepo je videti, da si zrasel kot oseba in kot umetnik.

Zame je idealno, da se občinstvo delu lahko posveti. Do tega po navadi prej pride v kinu. Kino je obred: vstopiš, se usedeš, luči se ugasnejo, film se začne, ostaneš do konca. Slika je boljša, zvok je boljši. V muzeju ali galeriji lahko kadar koli vstopiš ali izstopiš. Manj se posvetiš. Po drugi strani pa v muzejih in galerijah razmišljam tudi o tem, kako podobe in zvoke pripeljati v arhitekturo prostora. To delu doda še eno raven.

Nekdo je nekoč rekel, da je arhitektura zamrznjena glasba. To mi je res všeč, na to mislim, ko delam. Tudi arhitektura me fascinira, vsejed sem. Želim si, da bi lahko vse umetnosti, vse strasti, združila v eno samo delo. Glasba je prvinska, zanima me, kako njeno energijo prenesti v druge medije; in ko ustvarjam za muzeje in galerije, vedno postavim še potopitveno zvočno instalacijo. Igrala sem klavir, pa sem morala nehati, ker sem ga kar naprej razstavljala. Zanimalo me je, kako me lahko zvok obda, hotela sem zlesti noter, v zvok.

Ta kino smo ustanovili štirje sodelavci. Vabili smo ljudi, iskali denar, pisali izjave za javnost. Namenjen je bil vsemu, kar ni mainstream. Mogoče težko verjamete, a v Bruslju sredi devetdesetih let ni obstajalo nič takega. Tedaj sem ravno prišla iz New Yorka, kjer sem delala v filmskem arhivu z Jonasom Mekasom. Nisem mogla verjeti, da doma ni nič podobnega. Danes še vedno deluje, kar je najbrž čudež. Pred kratkim sem ustanovila še en kino na belgijski obali. Gre za ogromno regijo, pa so imeli samo en multipleks. S trga je izrinil vse manjše kinodvorane. Prisilili smo jih, da spremenijo delovanje. Rada se vključujem v družbo – le toliko si dober, kot je dober kontekst, iz katerega izhajaš.

Veste, ravnokar sem na to temo napisala knjigo. Govorila sem z veliko lastniki art kinov ali majhnih kinodvoran. Vsi trdijo enako, z multipleksi je konec. Ljudje spet iščejo nekaj drugega, intimnost, skupno izkušnjo. Družabno izkušnjo. Rekla bi, da je tako še posebno pri mlajši generaciji. To se mi zdi krasno. Moji sogovorniki so pogosto ponavljali, da seveda lahko film gledamo na telefonu, na računalniku, praktično kjer koli, toliko zaslonov imamo zdaj – ampak nič se ne more meriti s tem, da si ga ogledaš skupaj z drugimi in se nato o njem pogovarjaš. Želja po tej izkušnji se je vrnila. Moja študentka je temu rekla: v času digitalne osamljenosti potrebujemo več skupnih izkušenj. Kino je že ena od njih. Kino je bil vedno tudi zelo demokratična izkušnja. Veliko bolj odprt je kot druge umetnosti, vključno s cenami, še posebno v manjših kinih.

Res je. Mesto ima nešteto kinodvoran, ogromno je. Vsak kvart, ki je pravzaprav vas zase, ima vsaj en kino. Ohranili so to kulturo in to je prelepo, Berlin je tako svoboden in odprt. Z mestom sva še vedno na medenih tednih, ki trajajo že nekaj let, tudi zato, ker je v njem tako močan občutek državljanstva, družbene odgovornosti. Na začetku sem bila do tega sumničava, ker sem Belgijka, odnos do državljanstva in države je v Belgiji zelo zapleten. Potem pa sem se naučila, da si odgovoren, ker si navezan na svoj kvart. Ljudje se oglasijo. Če se nekaj zgodi in jim to ni všeč, bodo za to vsi zelo hitro izvedeli, takoj bodo protestirali. Tako jim je uspelo ven zabrisati Google in dosegli so, da je letališče Tempelhof ostalo takšno, kot je. Parizu, Londonu, drugim mestom je pri teh stvareh spodletelo. V Berlinu pa so zelo zaščitniški do duha svojega mesta. Seveda, tako ustvarjalen je, tako poln upanja. Oaza je – danes v Evropi mesta na žalost niso tako polna upanja.