Ko je leta 1973 posnel svoj prvi film, Ples kamere, je Andrej Zdravič takole opisal rojstni trenutek svoje filmske kariere: ob opazovanju Soče z daljnogledom in brundanju melodije saksofonista Wayna Shorterja je prišel na misel, da bi s filmsko kamero kot z »glasbenim inštrumentom« poskusil zaigrati glasbo narave. In res so bili potlej vsi Zdravičevi filmi »čiste« vizualno-akustične kompozicije, v katerih pa ne gre toliko za podobe narave kakor za podobe prav določenega naravnega elementa – vode. Filmov o vodi je namreč v njegovem opusu največ. Snemal jih je več kot dvajset let, ob oceanu (Ocean Beat, 1990), na Niagarskih slapovih (Waterbed, 1974), na Islandiji (Restless, 1987), na nebu, med deževnimi oblaki (Air Trio, 1985). »Najbolj me privlači energija, skrita za pojavnostjo,« je nekoč povedal v intervjuju za Dnevnik. »Zato pojave v naravi tudi tako pazljivo motrim, gledam jih čisto od blizu, skoraj z znanstvenim očesom, zlasti miniaturne, drobne pojave, kot je na primer ovijanje vode okoli kamna. Ta drobni fenomen je zame kot živa stvar…«
Soča, navdih
Zdravičeva dela so bila prikazana na več kot sto samostojnih projekcijah v ZDA in Evropi, na retrospektivah v New Yorku, Frankfurtu, Parizu in Ljubljani. Bil je redni sodelavec muzeja znanosti, umetnosti in človeške percepcije Exploratorium v San Franciscu. Njegovi videoinstalaciji Vodni valovi in Skrivnosti Soče sta stalni postavitvi v dveh ameriških muzejih in v informacijskem središču Triglavskega narodnega parka v Trenti; instalacija Skrivnosti Soče je bila osrednji eksponat slovenskega paviljona na svetovni razstavi Expo '98 v Lizboni. In Soča »nastopa« tudi v videofilmu V steklu reke (1999), za katerega je prejel vrsto nagrad, tudi nagrado Prešernovega sklada.
In potem notranjost telesa
Andrej Zdravič je leta 1973 odpotoval v ZDA, kjer je študiral in diplomiral na Centru za medijske študije pri newyorški univerzi Buffalo, kjer so »poučevali sami umetniki, sami eksperimentatorji, kot so Hollis Frampton, Paul Sharits, Woody in Steina Vasulka, Stan Brakhage…«. Toda poleg te lekcije eksperimentalnega filma in njegove fascinacije z mikrofiziko vode v steklu objektiva pozna Zdravič še tretji vir. »Že kakšno leto zatem, ko sem začel snemati filme,« je povedal v omenjenem intervjuju, »sem dobil željo, da bi šel gledat s kamero, kaj dela moj oče, kirurg, ki je postavil na noge oddelek za plastično kirurgijo in opekline. Ta izkušnja, snemanje očeta pri operaciji, je v meni nekaj prebila, odprla mi je svet misterija notranjosti telesa… Iz tega je nastal Feniks, ki je bil zame strašno težak film. Oče me je seznanil tudi s Harryjem Bunckejem, mikrokirurgom in pionirjem transplantacije v ZDA, s katerim sem delal dve leti: posnel sem pet polurnih filmov o njegovem delu, to so bili čisti dokumentarci, za stroko.«
In prav ti filmi o mikrokirurgiji so Zdraviču, kot zatrjuje, radikalno spremenili pogled na igrane filme, zlasti tiste, ki z neverjetno nazornostjo prikazujejo nasilje: »Prepričan sem, da gledanje takšnih prizorov v psihi pušča trajne posledice.« Morda je tudi to vplivalo na to, da je s svojimi filmi, zlasti tistimi o vodi, želel narediti nekaj drugega: »Vliti gledalcu življenjsko moč in mu dati injekcijo energije in polet duha.« Kot da bi Andrej Zdravič tudi kot filmar želel biti zvest svojemu imenu: torej biti nekakšen filmski zdravitelj, če že ne filmski Tales.
