Christopher Nolan se po komercialnem in kritiškem uspehu zgodovinske biografije Oppenheimer vrača z enim najbolj ambicioznih projektov svoje kariere. Četrt milijarde dolarjev menda znaša proračun njegove interpretacije Homerjeve Odiseje. Nolan se je za priredbo starogrške pesnitve odločil, ker meni, da filmi o mitoloških pripovedkah še niso bili posneti na način, ki bi izkoristil možnosti sodobne hollywoodske produkcije z visokim proračunom. Petinpetdesetletni režiser iz Londona je imel vizijo ustvariti epsko pustolovščino, ki bi združila grško mitologijo z realistično, verodostojno filmsko izkušnjo, pri čemer pa v nasprotju s sodobnimi spektakli z obilico računalniških učinkov sam, kot je običajno zanj, stavi na praktične učinke ter snemanje na resničnih lokacijah in v zahtevnih razmerah.
Štiri mesece snemanja na morju
The Odyssey, kot se glasi naslov filma v izvirniku, je tudi prvi komercialni celovečerec, ki je bil v celoti posnet s 70-milimetrskimi kamerami formata imax, ki omogoča posebno visoko ločljivost. Nolan je tehnologijo uporabil recimo že v filmih o Batmanu, pa tudi v Medzvezdju in Dunkirku. Pri snemanju naj bi ekipa porabila več kot 600 kilometrov filmskega traku, kot smo brali piarovske prispevke v tujih medijih, produkcija pa je potekala na številnih lokacijah po svetu, vključno z lokacijami, kjer je bilo snemanje fizično izjemno zahtevno – med drugim na odprtem morju. Nolan je poudaril, da je želel prikazati resnične izzive starodavnih pomorskih poti, to je, ni želel ustvariti studijske iluzije oceana, temveč občutek resnične plovbe in nepredvidljivosti narave.
»Na morju sem bil zadnje štiri mesece. Igralsko zasedbo, ki igra posadko Odisejeve ladje, smo odpeljali na prave valove, na resnične lokacije,« je povedal Nolan za revijo Empire. Dodal je, da je bilo morje veličastno in zastrašujoče ter da so želeli ujeti, kako zahtevna so morala biti takšna potovanja v svetu brez zemljevidov in gotovosti. Tak pristop je značilen za režiserjevo ustvarjalno filozofijo: namesto da bi Homerjev svet poustvaril predvsem z digitalnimi učinki, je želel igralcem in gledalcem omogočiti občutek fizičnega napora, vetra, valov in nepredvidljivosti, ki narativno služi tudi kot preizkušnja človeške vztrajnosti.
Tudi v vsebinskem smislu bo seveda zanimivo videti, kako bo zgodbo Odiseja, ki skupaj s tovariši po padcu Troje okroglo desetletje tava po morjih, zaman iščoč rodno Itako, interpretiral filmar, znan po nekonvencionalni pripovedni strukturi, kar smo videli tako v Mementu in Izvoru kot nazadnje v časovno prepleteni zgodbi Oppenheimerja. »Največje tveganje je, da se držite preverjenega. To je namreč tisto, kar v mainstream filmih dosledno ne deluje. Gledalci želijo videti nekaj novega,« je pred dnevi povedal za The New York Times. Po snemanju portreta človeka, ki je vodil projekt Manhattan, v katerem so izdelali atomsko bombo, se bo tako Britanec znova spopadel z obsežnim kompleksnim gradivom, polnim fantazijskih bitij in bivanjskih vprašanj, v katerem glavni junak na poti domov k ženi Penelopi in sinu Telemahu pluje skozi svet pošasti, bogov in mitoloških preizkušenj – od Kirke in kiklopov do siren in Kalipso.
Polemike glede izbora igralcev
Kljub velikim pričakovanjem film že pred izidom spremljajo polemike, značilne za digitalno dobo, v kateri zakonitosti razprave diktirajo algoritmi družbenih omrežij, ki pogosto poganjajo negativno vsebino. To pomeni tudi zares minuciozne kritike: na spletu so se recimo ob objavi napovednikov pojavile številne kritike na račun oblikovanja oklepov in kostumov, saj nekateri gledalci menijo, da vizualna podoba ni dovolj zvesta »zgodovinskemu« vedenju o stari Grčiji. Del občinstva pa je Nolanov pristop recimo označil za preveč temačen in oddaljen od klasične podobe grških junakov. Še posebno žolčna je bila debata okoli neuradne informacije, da naj bi Ahila, enega največjih junakov grške mitologije, upodobil transspolni igralec Elliot Page. Konservativni komentatorji politične desnice, med njimi tudi Elon Musk in voditelj Newsmaxa Rob Finnerty, so izbiro pod pretvezo zgodovinske natančnosti ostro kritizirali, čeprav je Ahil mitološki lik.
Kritike so bile v resnici povezane predvsem z dejstvom, da je Page transspolni igralec, ne pa z dejansko vsebino vloge. Pozneje se je izkazalo, da najverjetneje sploh ne igra Ahila, temveč mlajšega člana posadke Elpenorja ali celo Sinona, grškega bojevnika iz Vergilove Eneide, ki je imel ključno vlogo pri zvijači s trojanskim konjem. Primer je tako postal predvsem zgodba o spletni reakciji na nepotrjene govorice, kulturnih vojnah okoli izbire igralcev v popularnih filmih in tem, kako hitro lahko družbena omrežja, ki pogosto gradijo na množični interakciji predvsem s poudarjanjem konflikta, ustvarijo polemiko okoli posameznega celovečerca, še preden občinstvo sploh pozna dejansko vsebino.
Ironično pri vsem skupaj je, da Nolan niti nima pametnega telefona, kot rad pove. Zakaj režiser, ki ustvarja filme o najbolj zapletenih tehnoloških in znanstvenih temah, nima pametnega telefona? Ker se želi izogniti nenehnim motnjam in ker mu odsotnost pametnega telefona omogoča več časa za razmišljanje in ustvarjanje. Tudi na snemanjih pogosto omejuje uporabo telefonov, saj želi ohraniti popolno osredotočenost ekipe. »Telefoni so postali velika motnja, ljudje pa veliko bolje delajo brez njih. Sprva je bilo za sodelavce težko, a so se mi pozneje zahvalili tudi največji skeptiki,« je nekoč dejal za revijo Esquire. Prav ta kombinacija staromodnega pristopa in tehnološkega perfekcionizma je ena temeljnih značilnosti njegove kariere, ki pritegne široko občinstvo. Zato tudi ne preseneča, da je k svojemu zadnjemu projekt znova pritegnil številna zvezdniška igralska imena: med drugimi Matta Damona, Charlize Theron, Toma Hollanda, Anne Hathaway, Zendayo, Lupito Nyong'o in Roberta Pattinsona. Premiera Nolanove Odiseje v Sloveniji bo 16. julija, do takrat pa lahko pričakujemo tudi prve vtise z zgodnjih projekcij filma.