Naravnost poetično je, da je novi film mehiškega filmarja Alejandra Gonzáleza Iñárrituja razdelil občinstva. Film o naftnem mogotcu Diggerju Rockwellu, poosebitvi človekovega izkoriščanja narave, ki ga z očitnim guštom igra Tom Cruise, je namreč ena sama kontradikcija – tako na platnu kot zunaj njega. Tako produkcijsko kot vsebinsko. S 125 milijoni dolarjev proračuna in zvezdniško igralsko zasedbo od a do ž je na eni strani videti kot tipičen moderni hollywoodski spektakel, ki ga je treba gledati v velikih cinepleksih, po drugi pa z nekonvencionalnimi estetskimi in pripovednimi prijemi kar kliče, da se ga kot avtorski film umesti na spored manjših, butičnejših mestnih kinematografov. Vsebinsko pa je Digger film, ki o okoljski problematiki in političnih elitah na prvi pogled ne pove nič zares novega, a hkrati v medtekstu skriva še kako prodorno družbeno analizo današnjika. Sveta današnjika, ki ga je vse težje satirizirati, ker je že sam po sebi videti kot satira.
In seveda se takšen film začne z veliko kontradikcijo, ki je hkrati tudi ena velikih kontradikcij našega časa – to je, da lahko podnebno krizo upravljamo z logiko kapitalističnega gospodarskega sistema, ki jo je pomagal zakriviti. Kar se na ravni scenarija prevede v to, da veliko katastrofo, ki preti Evropi, potem ko se na Grenlandiji zaradi pohlepnega naftnega vrtanja odlomi ogromen kos ledene plošče, skuša reševati človek, ki jo je zakuhal. Vidimo skratka, kako ameriški politični vrh, ki se namesto v Beli hiši sestane kar v Diggerjevi teksaški palači, katastrofo začne reševati na edini način, ki ga pozna: neresno in nestrokovno, s prikrivanjem in uokvirjanjem zgodbe. »Pomagaj mi oblikovati zgodbo,« reče Digger svojemu okoljskemu svetovalcu. Ta mu odvrne: »Zgodbo že poznajo.« A Digger vztraja: »Poznajo dejstva. Zgodbo je treba šele povedati.« V prevodu? Sistem jasno rešuje samega sebe in ne sveta.
Iñárritu v Diggerju zato niti več ne sprašuje, ali lahko rešimo planet znotraj sistema, ki je (so)kriv za nastalo krizo, temveč skupaj z drugimi soscenaristi malodušno, skoraj defetistično sporoča, da to ni mogoče. Ne le da je film satira, »živimo v satiri«, je jasen mehiški režiser. Pri čemer mu preostane le bebavi, glasni, norčavi, a tudi lucidni, prodorni prikaz tega, v kako absurdni situaciji smo se znašli zaradi vse večje koncentracije moči velikega kapitala, odpovedi političnih institucij, ki služijo peščici namesto večini, in logike dobička, ki uničuje naravno okolje. Digger je zato film, v katerem je do podnebnega zloma že prišlo in v katerem nekje po tretjini filma v pripovednem preobratu izvemo, da politična in okoljska satira, ki jo gledamo, ni resnično življenje, temveč v piko izdelana odrska vaja za gledališko predstavo v neki daljni prihodnosti z naslovom Fosilni norci (Fossil Fools).
Če smo skratka leta 2021 ugotavljali, da McKayev Ne glejte gor (Don't Look Up) z Leonardom DiCapriem in Jennifer Lawrence ni bil film o tem, kako bi se človeštvo spopadlo z eksistenčno grožnjo, pač pa, kako se z njo dejansko spopada – torej tako, da naredi malo ali sploh nič – je Iñárritujev Digger njegovo nekakšno duhovno nadaljevanje: film o tem, da je konec sveta, kot ga poznamo danes, tako rekoč neobhodno dejstvo. Biznisa pač ne moreš ustaviti. Posebej razkrivajoč, pa tudi tragičen je v tem oziru odnos med Diggerjem in njegovim okoljskim svetovalcem Ganeshem (Riz Ahmed), v katerem se izriše preočitna kontradikcija med logiko neoliberalnega kapitalizma, ki prisega na nenehno gospodarsko rast in potrošništvo ter vidi naravo le kot vir surovin, ter sržjo okoljevarstva, ki si prizadeva za ohranitev ekosistemov in dolgoročno vzdržnost. Pri čemer vidimo, kako v praksi moč denarja podreja stroko.
Digger pa je tudi učbeniški primer filma režiserja, ki so mu producenti po petih osvojenih oskarjih dali proste roke pri ustvarjanju. Do neke mere se je s tega vidika tudi mogoče strinjati, da gre za enega tistih filmov, za katere Američani radi rečejo, da so »hit or miss«, to je, da z vsebino in pristopom sami po sebi delijo občinstva. A še mnogo bolj natančno bi bilo reči, da gre za enega tistih filmov, ki jih danes v mainstream Hollywoodu primanjkuje, to je za enega tistih projektov, ki s scenarističnimi, scenografskimi in montažnimi prijemi na vsakem ovinku tvega, kar je dokaz brezkompromisne avtorske vizije. Digger je groteskna, pompozna in družbenokritična črna komedija, v kateri je ob eminentnih igralskih imenih, kot so Riz Ahmed, John Goodman, Sandra Hüller, Michael Stuhlbarg in Jesse Plemons, Tom Cruise oddelal eno svojih velikih vlog, s katero je vložil tudi oskarjevsko kandidaturo. Predvsem pa je Digger film, ki med filmskimi vrsticami v finišu pravilno povleče vzporednice med neoliberalizmom in religioznimi sistemi. Zaradi česar gledalcu pod črto tudi ne ponuja otipljivega upanja, da je bodoče (okoljske) katastrofe mogoče ustaviti. Z njimi bo treba živeti in umreti.