Letos je bilo v različnih programskih sklopih 32. Sarajevskega filmskega festivala na ogled 16 filmov in ena serija s slovensko udeležbo, med njimi tudi film 17, ki je ob nagradi za najboljšo igralko prejel tudi posebno nagrado za spodbujanje enakosti spolov ter nagrado portala Cineuropa. Zgodba govori o 17-letni najstnici, ki ji uspe devet mesecev pred starši, učitelji in prijatelji skrivati nosečnost in bolečo skrivnost, da je bila posiljena. Dokler ne rodi. Na stranišču na meji med Severno Makedonijo in Grčijo.
Nasilje vseh vrst
Nasploh je bil letošnji tekmovalni program celovečernih in dokumentarnih filmov zaznamovan z nasiljem, eksistenčnimi težavi in življenjskimi travmami. Naracija je bila povsod počasna, kadri dolgi, slika marsikdaj tresoča in nekoliko nejasna, celo bližnji plani so bili na trenutke posneti iz roke.
Nasilja je bilo vseh vrst – od medvrstniškega do družinskega, socialnega, homofobnega, ksenofobnega, mačističnega, patriarhalnega, rasističnega, etničnega in vojaškega. S slednjim se je zaključil tekmovalni program dokumentarnega filma. Film Živeli bomo skupaj je posnel priznan igralec Damir Markovina, v njem pa nam njegov oče Roko Markovina, socialistični predstavnik v parlamentu Bosne in Hercegovine od leta 1990 do leta 1996, razkriva, zakaj se je odločil, da bo po začetku vojne s svojo družino ostal v Mostarju. Verjel je, da je to njegova moralna dolžnost, čeprav je vedel, da mesto razdvaja etnično sovraštvo. Odločitev je družino zaznamovala za vedno, tako kot njegova kasnejša odločitev, da zaradi svojih antinacionalističnih prepričanj glasuje proti daytonskemu sporazumu.
Roko Markovina se je rodil ob koncu druge svetovne vojne. Zrasel je v zavednega socialista in verjel v nekaj, kar so v tistih časih vsem neprestano vbijali v glavo. V Jugoslaviji smo vsi enaki. Vendar v filmu kljub temu na vprašanje svojega sina, ali so takrat vsi dobro živeli, odgovori, da ne. So pa v tistem času ljudi dobro izurili tudi v vojaški miselnosti. Za daytonski nesporazum, kot ga sam imenuje, med drugim ni glasoval tudi zato, ker je bila takrat bošnjaška vojska pripravljena, da bi lahko srbske vojake potisnila vse do Banjaluke. Ko ga njegov drugi sin Dragan Markovina vpraša, ali ne bi bil potem tudi on morilec in krvnik, obmolkne. Težko je. Vsako nasilje za sabo pušča globoke travme. Lahko pa so to le odločitve, tako kot v tem primeru, ki so zaznamovale celotno družino – ta se v filmu sprašuje, kaj bi bilo treba storiti, da bi se izmotali iz travm in šli naprej.
Travme in solze
Takšni filmi vzbujajo čustva in tudi solze. Jokalo se je letos precej. Tudi na večerni premieri slovenskega filma režiserja Jureta Henigmana Izgubljeni sin praktično nobeno oko ni ostalo suho; celo ob komediji Gajin svet 3 se je kakšno orosilo. Najbolj čustveno je bilo na projekcijah dveh starejših filmov, ki odkrivata kruto podobo in resnico takratne morije. Ljudje so mislili, da so to kulise, je po ogledu filma Dobrodošli v Sarajevu Michaela Winterbottoma, ki je bil posnet leta 1997, rekla ena od gledalk, ki je v vojni izgubila precej sorodnikov in prijateljev. Ne, niso bile kulise, šlo je prekleto zares in za življenja. Tako kot v filmu Nikogaršnja zemlja režiserja Danisa Tanovića, s katerim se je zaključil letošnji festival. Tudi ob njem so tekle solze.
Morda je bilo zaradi številnih solz, čustev in travm toliko bolj osvežujoče videti slovenski film režiserja Mihe Hočevarja Skriti ljudje. Prisrčen in humoren film govori o tujem turistu, modelu, ki se ga je preveč napil, naslednji dan pa se ničesar ne spomni. Jebi ga, bomo že kako. Film sicer ne doseže Hočevarjevega Jebiga, je pa mestoma simpatično zabaven.
Koprodukcijski Trezor
Na festivalu so prikazali tudi prva dva dela nove izvirne slovenske nadaljevanke Trezor. Serija, ki na spored Televizije Slovenija prihaja jeseni, je prva nadaljevanka v regiji, ki je nastala v sodelovanju treh nacionalnih radiotelevizij: RTV Slovenija, HRT in Radiotelevizije Črna gora. Navdih zanjo je bil odmevni rop sefov v središču Ljubljane izpred dveh desetletij. V središču zgodbe je varnostnica Sonja, ki jo po drznem ropu bančnega trezorja kot edino najdejo na prizorišču, s čimer postane edina osumljenka. Zadnje, česar se spomni, je, da je naredilo »klik, klik«, potem pa se je prebudila, ko so v sef vpadli policijski specialci. Ker so toksikološki izvidi negativni, je seveda prva osumljenka.
A medtem ko policija išče odgovore na vprašanje, kaj se je v resnici zgodilo, se začne razkrivati precej večja in bolj zapletena zgodba. Rop bančnega trezorja je namreč le vrh ledene gore. V ozadju se prepletajo koruptivni interesi politike in kapitala, pri čemer največjo ceno plačujejo ljudje na robu sistema – ljudje, kot je Sonja, ki jo igra ena vidnejših slovenskih gledaliških, filmskih in televizijskih igralk Tina Vrbnjak.
Trezor je napeta mešanica kriminalke, psihološkega trilerja in drame, ki skozi zgodbo o ropu odpira tudi vprašanja družbene neenakosti, moči in odgovornosti. Nadaljevanko je zasnoval in režiral Matevž Luzar, ki ga poznamo po serijah Jezero, Leninov park in Dolina rož. Tisti, ki so jim bile všeč, bodo gledali tudi Trezor.
