In če dodamo, ni bil le scenarist in režiser, ampak tudi dramaturg, kostumograf, producent in celo igralec, pa tudi scenograf in snemalec zvoka, ob vsem pa je bil en mandat tudi direktor Filmskega sklada in prvi direktor ter ustanovitelj zasebne neodvisne filmske produkcije (Filmske alternative) v nekdanji Jugoslaviji.
Filip Robar Dorin se je skupaj s partnerico Marto zaradi bolezenskih težav odločil za zavrnitev vseh intervjujev ob podelitvi Prešernove nagrade, saj njegovo zdravje tega ne bi preneslo. Prav tako se ne bo udeležil podelitve, ampak so njegovo izjavo posneli v Novem mestu. Edini intervju je dal za Dnevnikovo hišo, v veliki meri zaradi, kar nam je posebno v čast, sodelovanja z našim časopisom in 35-letnega osebnega prijateljstva z avtorjem tega besedila in njegovega dolgoletnega prijateljstva s pokojnim novinarjem Nedeljskega Ladislavom Lesarjem. Med njegovimi 44 filmi je največ igranih dokumentarcev, s katerimi je bil vedno korak pred dogajanjem. Intervjuji praviloma potekajo naenkrat, tokrat pa ni bilo tako. Govorila sva in se spominjala, prepletala in se smejala ne le enkrat, ampak večkrat. Ob dopoldnevih, na sprehodih…
Ljudje v senci
Katero vaše obdobje je bilo ne plodovito, ne najbolj uspešno, ampak najbolj vaše?»Vsa. Ne morem govoriti o tem, da je v mojih filmih uspevala ena tema – ali pa celo lahko. Moja večna tema so ljudje, njihove pravice, zgodbe in težave. Izseljenci, Bosanci, Romi, ezuli, pobiti po drugi svetovni vojni, nekako ljudje v senci…«
Je bil v nizu vaših angažiranih filmov o usodah ljudi prvi film Sence bližnjih prednikov, film o Marti in Lojzetu Medletu, ki sta se takrat vrnila iz Nemčije? Gastarbajterjih?»Lojzeta sem poznal še iz šestdesetih let, ko sva bila skupaj pri ustanovitvi jamarskega kluba Novo mesto, tako da se lahko pohvalim, da sem malo tudi pod zemljo gledal. Gastarbajterji so bili posebni, delavci v tujini, ki so se občasno vračali domov, načrtovali vrnitev v Slovenijo, Lojze in Marta pa sta to uresničila še v aktivni delovni dobi. Ko že govoriva o mojih angažiranih filmih, je treba omeniti film Posebna šola, ki sem ga posnel leta 1972. Zanimivo bi si ga bilo ogledati danes in primerjati razmere.«
Najpogosteje vas povezujemo s filmi z romsko tematiko. Opre Roma – Pamet v roke, ko boš v drugo ustvarjal svet je bil eden prvih igranih dokumentarnih filmov v Sloveniji. Pozneje ste naredili še nadaljevanji, in sicer Aven Čhavora (2004) in Pot v gaj/Opre Roma 3 (2011). V vseh filmih je eden glavnih nastopajočih Bojan Tudija. Ali imata še stike?»Enkrat več, drugič manj. Bojan je kasneje postal občinski romski svetnik, danes je popolnoma etabliran, ne morda kot Rom, ampak je enak vsem ostalim, če uporabim ta izraz, civilom. Z lepo hišo v elitnem naselju, pa ne romskem, velikim avtom… Vedno sem poudarjal, da film ne pomeni veliko, če nečesa ne spremeni. To, da se na terenu nekaj spremeni, je zame največja nagrada.«
Prvi film Opre Roma se je končal s prizorom, v katerem ste v Žabjaku skupaj napeljali vodovod. Od takrat do danes so se pri položaju Romov zgodili številni premiki, vendar spet zelo različno, kje in kako. V Vejarju pri Trebnjem, Šmihelu in na drugi strani Žabjaku, Beli krajini, Kočevju?»Svet se je spremenil in z njim tudi Romi. So pa še vedno na robu, vendar kakor kje in kakor kdo. Nekoč je v neko družbo prišel Bojanov prijatelj. To so ljudje srednjih let, jaz sem Opre Roma posnel leta 1983, če računava, pred 36 leti. Ta fant, ki je bil vedno zelo tih, je takrat spregovoril o tem, kako ne bo nikoli pozabil, ko je kot majhen fant živel v Žabjaku in so dobili vodovod po, kot je poudaril, zaslugi mojega filma.«
Se je v vašem življenju vedno vse vrtelo okoli filma?»Ja, pa tudi ne. Tu so potovanja. Ko nisem delal filmov, sem prevajal knjige in članke, poslušanje glasbe od jazza do klasike je pomemben del mojega življenja, pa tudi branje knjig. Doma imam še vedno saksofon, še vedno kdaj zapiskam, ampak nekako ne najdem pravega tona… (smeh) In seveda življenje, tisto, ki je tako različno v različnih obdobjih in zato takrat vedno najlepše. Pa dve hčerki, vnukinje in seveda moja Marta.«
Zlo rodi zlo
V filmu Veter se požvižga pravite: Treba pa je vedeti, da zlo rodi zlo, veter v jadrih spomina obeh narodov na bolečo izkušnjo pa dobiva novih kril…»'Ko orožje umolkne, se sovraštvo še vedno nadaljuje,' pripoveduje profesorica iz Trsta dr. Anna Maria Vinci o obdobju med letom 1943 in koncem vojne. Film sledi dogajanju vse od leta 1915, ko je Italija stopila v vojno proti Avstro-Ogrski, stopnjevanju nasilja po koncu prve svetovne vojne in rapalski konferenci in pove, vsaj mislim tako, ogromno. Pametno bi bilo, da bi film predvajali, kot mi je nekoč rekel Boris Pahor, na glavnem trgu v Trstu, pa tudi v slovenskih šolah.«
Kot študent ste v Novem mestu organizirali prvo odporniško skupino Pro et Contra. Na literarni večer ste leta 1965 povabili tudi Edvarda Kocbeka. Ta vam je takrat povedal, veliko prej, preden je o tem govoril tudi drugim v tujini, o tem, kaj se je zgodilo z vrnjenimi domobranci leta 1945?»In to me je preganjalo vsa leta, dokler se ob demokratičnih spremembah nisem lotil te tematike. V Rogenrolu govorijo ducati ljudi, ki so bili udeleženi v likvidaciji, na eni ali drugi strani. Snemali smo tudi v Barbarinem rovu, videli s krvjo narisane znake, potem smo šli v Brezno pod Krenom, v Beogradu sem odkril Sima Dubajića, ki je na ukaz nadrejenih organiziral poboje v Rogu in je bil zaradi spreobrnitve v veri pripravljen govoriti popolnoma odkrito in naravnost. Je pa zanimivo, da je bil film tako malokrat na sporedu.«
Vez z Nedeljskim dnevnikom
Ste pa, še preden ste odšli v Ameriko, oziroma v Grčijo na avtostop, delali na Nedeljcu? V Grčiji ste spoznali Američanki, mamo in hčerko, za katero ste odšli v ZDA, tam pa ste po študiju filozofije in primerjalne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti študirali in diplomirali leta 1969 iz filmske scenaristike, režije, kamere in montaže na kolidžu Columbia v Čikagu?»To je bila posebna zgodba. Dnevnik, Grčija in Amerika, predvsem dekle Evelyn, zaradi katere sem skočil na drug konec sveta, dobil hčer, se odločil za film. Na Dnevniku sem začel kot poročevalec s tržnice, potem navezal stik z urednikom Nedeljskega Miranom Sattlerjem in nato predvsem prevajal različne tekste.«
Vaš veliki prijatelj je bil tudi pokojni novinar Nedeljca Ladislav Lesar, ki je vedno rad pripovedoval vajine prigode, slikovito, na svoj pesniški način. Vi ste drugačni. Sogovornika vedno na kratko odpravite.»Če sem iskren. O svojih odnosih z drugimi res nisem nikoli veliko govoril.«
Ja, na primer z Matejem Dolencem sta spila nekaj špricarjev… Knjiga Vampir z Gorjancev pa je polna slikovitih prigod in eden glavnih akterjev Rodin, ki naj bi bil pisan po vaši podobi, ni ravno ovčka v beli srajčki?»No, malo sva pohajala in kaj spila. Mate je bil eden redkih, ki je 'štekal' mojo norost, jaz pa njegovo. Lesarja sem srečal nekje na Gorjancih, verjetno v okolici Jurne vasi, kjer je bil doma. Najprej sva si pomahala, potem spregovorila in kaj hitro sem ugotovil, da je literarna duša. Bil je malo poetsko mahnjen in sva si bila takoj blizu. Sposodil si je moje knjige, nato mi je recitiral svoje pesmi. Na drevesu sva brala ruske pesnike. Bilo je lepo, ne vem, ali sva bila stara kaj več kot 18 let. Pa še dekleti sva imela iz iste hiše. Sestri, Lili in Marjanco.«
Mimogrede, sta bila res krvna brata?»Res, in to dobesedno. On mi je odgriznil malo ušesa, jaz pa njemu malo prsta…«
Prejeli ste številne nagrade, domače in mednarodne. Badjurovo, Trdinovo, nagrade Prešernovega sklada, zlate arene na festivalu jugoslovanskega filma v Pulju, veliko nagrado Mannheima leta 1985, nagrado Prešernovega sklada leta 1989, leta 2010 nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti in kulture, leta 2017 pa vam je Društvo slovenskih režiserjev podelilo Štigličevo nagrado za življenjsko delo. In zdaj je slovenska strokovna kulturna srenja oziroma komisija Prešernovega sklada prepoznala vaše delo in boste kot tretji režiser, za Matjažem Klopčičem in Karpom Godino, prejeli Prešernovo nagrado za življenjsko delo.»Rekel sem, da nagrad ne doživljam kot stvaritev novega sveta. Ampak ko vidim, slišim, kaj drugim pomeni to, da sem jo prejel, kako oni to doživljajo, ne morem zadržati solz, tistih povsem običajnih.«
