Čeprav je Gregor Perušek poleg Louisa Adamiča veljal za enega najvidnejših slovenskih kulturnikov v ZDA med obema vojnama, je po prezgodnji smrti hitro utonil v pozabo. V Slovenskem narodnem domu so leta 1940 pripravili spominsko razstavo, leta 2002 ji je sledila še manjša razstava v ribniški Galeriji Miklova hiša, ki sta jo pripravili Irene Mislej in Breda Ilich Klančnik. Večina njegovih del je medtem ostala v ameriških javnih in zasebnih zbirkah, zato razstava v Moderni galeriji predstavlja prvo celovito predstavitev njegovega opusa. Pripravili so jo kustos razstave Robert Simonišek, kustosinja dokumentarno-zgodovinskega dela o izseljevanju Slovencev v ZDA Mirjam Milharčič Hladnik in koordinator razstavnega projekta v ZDA Joseph Valenčič. Ob razstavi je izšel tudi obsežen katalog.
Krajinar in popotnik
Perušek je rodni Jelovec zapustil leta 1906, v času množičnega izseljevanja. Kot je v razstavnem katalogu zapisala Mirjam Milharčič Hladnik, se je od sredine 19. stoletja do druge svetovne vojne z ozemlja današnje Slovenije izselilo okrog 440.000 ljudi, ki so v ZDA oblikovali močne slovenske skupnosti. Tudi Perušek se je najprej naselil v skupnosti v Clevelandu, kjer se je zaposlil v livarni. »Kljub napornemu vsakdanu je gojil umetniško žilico, ki se je prebudila že v otroštvu. Kot deček je risal, rezbaril in izdeloval figurice iz gline ter si celo sam izdeloval barvila in čopiče,« je o umetniku zapisal Joseph Valenčič. Po dveh letih dela v jeklarnah je odpotoval na jug v Zahodno Virginijo, kjer je s prijateljem kiparjem več kot leto dni živel v preprosti koči globoko v gozdu. Prav narava je postala eden njegovih najpomembnejših navdihov.
Robert Simonišek je kot prelomno izpostavil obdobje v Chicagu, kjer se je Perušek po prvi svetovni vojni uveljavil pod amerikaniziranim imenom Harvey Gregory Prusheck. Naselil se je v umetniški koloniji Jackson Park in kot samouk razvil vsebinsko enoten, oblikovno pa raznolik slikarski in grafični opus, razpet med oblikami realizma in abstraktnimi tendencami. Bil je izrazit krajinar in popotnik, ki je raziskoval vsakdanje življenje ameriških staroselcev. »Poleg tihožitij so značilni prikazi podeželskega okolja in manj poseljenih območij, predvsem prostranih gozdov, goratih, puščavskih in jezerskih predelov, ki so se vtisnili v njegovo zavest in ki jih je domišljijsko predrugačil,« je pojasnil Simonišek. Najprepričljivejša dela zaznamujejo magična barvnost, alegorične podobe in motivi iz narave, v katerih raziskuje svetlobo kot likovno in metafizično komponento. »Manj izrazit je bil v prikazovanju urbanega in v figuraliki,« je povzel sogovornik.
Pomemben preobrat v njegovi karieri je prineslo leto 1926, ko je predsednik Slovenske narodne podporne jednote (SNPJ) Vincent Cainkar prepričal upravni odbor, da so pripravili razstavo Peruškovih del. Ogledalo si jo je okoli 800 ljudi. Kmalu je razstavo s še več slikami odprl v Slovenskem narodnem domu v Clevelandu, tej pa so sledila povabila iz Slovenskih narodnih domov po drugih zveznih državah.
Razpet med dve domovini
V zadnjih letih svojega življenja je Perušek z družino živel v Clevelandu, kjer je vodil Jugoslovansko šolo moderne umetnosti ter poučeval mlade in odrasle. Po besedah kustosa je v tistem obdobju čutil dvojno tujstvo, saj je hrepenel po vnovičnem stiku z domovino – edinkrat jo je obiskal leta 1929 –, hkrati pa se je vedno bolj zavedal svoje drugačnosti od ameriških Slovencev in izražal kritične pomisleke do ameriške kulture. »Nekatera dela iz tega obdobja izražajo nostalgičen odnos do preteklosti, kar je pogost pojav pri regionalistih,« je pojasnil Simonišek.
Razstava predstavlja številna pomembna dela, kot so Upanje, Simfonija ameriškega zahoda, Družina, Kaktusi in Krajinska kompozicija ter portreta Riharda Jakopiča in Ivana Cankarja, ki sta doslej edini znani upodobitvi slovenskih umetnikov iz slikarjevega opusa.