Pobuda za razstavo 100 let slovenske lutkovne umetnosti, ki bo od danes zvečer na ogled v enoti Prešernova Narodnega muzeja Slovenije, je prišla iz gledališča Mini teater, nato pa je Unima Slovenije, krovno združenje slovenskih lutkarjev, k sodelovanju povabilo vse organizacije, ki se pri nas ukvarjajo tako z uprizarjanjem lutkovnih predstav kot hrambo lutk. Razstava, nastala po izboru Agate Freyer in Edija Majarona, bo od sredine junija dalje potovala tudi po drugih evropskih mestih.
Med različnimi estetikami
»Ko ustvariš lutko, ustvariš igralca, ampak v lutkovnih tipičnih proporcih, ki so povsem drugačni od človeških. To je magija,« o svojih življenjskih sopotnikih pravi ena naših najbolj priznanih lutkovnih oblikovalk, Agata Freyer. Prek razstave, ki je postavljena bolj ali manj kronološko, je vidno, kako se je skozi različna časovna obdobja spreminjala lutkovna estetika. Edi Majaron, prav tako starosta slovenskega lutkarstva, pojasnjuje, da je v začetkih prevladovala ideja, da je lutka pomanjšani igralec. Oče lutkarstva pri nas, Milan Klemenčič, je tako v svojih začetkih prisegal predvsem na izjemno miniaturne lutke, visoke nekje do deset centimetrov, medtem ko so nato z leti počasi rasle vse do gigantskih primerkov, kot sta Urška in Povodni mož Jožeta Ciuhe.
Prvo dokumentirano predstavo, naslovljeno Mrtvec v rdečem plašču, je Klemenčič postavil leta 1910, torej pred več kot sto leti, že konec 19. stoletja pa naj bi nekateri šentjurski umetniki igrali z marionetami, a dokazov za to še ni. Če so se lutke in scenografija iz Mrtveca v rdečem plašču ohranile do danes, pa so se za mnogimi poznejšimi »neživimi igralci« izgubile vse sledi ali pa jih je močno načel čas, zaradi česar pričujoča postavitev ni docela takšna, kot sta si jo njena snovalca sprva zamislila. Freyerjeva razlaga, da je glavni krivec za to pri nas neprimerna hramba, medtem ko je v drugih republikah nekdanje Jugoslavije velik del dediščine uničila vojna. »Lutke Lutkovnega gledališča Ljubljana so bile nekdaj hranjene na zelo različnih in neustreznih mestih, zdaj pa imata tako ljubljansko kot mariborsko lutkovno gledališče primerne prostore, ki so suhi in dobro varovani.«
Avtorja razstave poudarjata še, da je lutkarstvo pri nas ves čas slonelo na izrazitih likovnih umetnikih, kar se jima zdi posebna dragocenost, saj tako danes lahko občudujemo lutke po zamislih Franceta Miheliča, Toneta Kralja, Marlenke Stupica ali Mare Kralj, seveda pa so njihovo likovno govorico v tretjo dimenzijo prevajali tehnologi. »Novi tokovi v likovni umetnosti so se tako hitro odražali tudi v lutkovni dramaturgiji,« se spominja Edi Majaron. Robert Waltl, direktor Mini teatra, pa pristavlja, da se številni režiserji tudi dandanes pogosto naslonijo na delo kakovostnih likovnikov.
Še vedno v dobri kondiciji
Freyerjeva, ki se je za kariero oblikovalke lutk odločila še kot študentka po ogledu predstave Sinja ptica iz leta 1964, za katero je lutke zasnoval France Mihelič, pojasni, da je nekdanji jugoslovanski prostor ponujal izjemno velik teritorij za ustvarjanje, medtem ko se je po razpadu skupne države marsikaj spremenilo. Da se slovensko tržišče še naprej krči, opaža tudi Robert Waltl, saj v zadnjih letih njegovo gledališče preigrava vse manj lutkovnih predstav, predvsem je upadlo povpraševanje v osnovnih šolah in vrtcih. »Če smo pred 15 leti na ljubljanskem gradu z Mini teatrom ob koncih tedna igrali tudi po štiri predstave na dan in so bile vse nabito polne, se danes neredko zgodi, da niti ena predstava ni razprodana. Zdi se, kot da nas je publika nekoliko zapustila ali pa se je razpršila ob vse večji ponudbi.« Kot razlog za redkejše obiskovanje predstav občinstvo največkrat seveda navaja finančno krizo, a sogovornik meni, da je pri nas problematična tudi kulturna vzgoja v izobraževalnih ustanovah, saj spremljanje umetniških dogodkov povečini narekujejo afinitete vsakega posameznega ravnatelja.
V nasprotju s tem razkrije, da je naše lutkarstvo običajno izjemno dobro sprejeto na gostovanjih v tujini, še posebej, ko gre za otroške predstave, saj lutkarji marsikje trenutno večjo pozornost namenjajo odraslemu občinstvu. »Čeprav je naš hendikep ta, da nimamo lutkovne akademije, je za lutkarstvo zainteresiranih vse več mladih igralcev, ki so na mednarodnih festivalih prejeli že številna priznanja. Menim, da je pri igranju z lutko ključno, da animator ve, kdaj ima svojih pet minut in kdaj se mora umakniti v ozadje. Sam lutko absolutno dojemam kot enakovrednega soigralca,« svoj izkušnje povzame gonilna sila Mini teatra, ki ob tem še pristavlja, da se kakovost domačega lutkarstva vse bolj vzpenja.
Nekoliko drugačen pogled na trenutno stanje imata Agata Freyer in Uroš Korenčan, direktor Lutkovnega gledališča Ljubljana. Prva je prepričana, da je kakovost na lutkovnih odrih v zadnjem času nekoliko upadla predvsem zaradi hitrega življenjskega tempa, ki tudi gledališčem narekuje, da predstave zasnujejo v minimalnem času. Bližnjice tako mnogi ustvarjalci ubirajo tudi na ta način, da iz tujine uvažajo lutke nižjih cenovnih razredov. Uroš Korenčan pa osrednjo težavo vidi v krčenju javnih sredstev celotnemu kulturnemu segmentu. »Kondicija slovenskega lutkarstva je kljub temu dobra, a vse bolj na račun vse manj izvajalcev, saj je opaziti upad obsega nevladnih organizacij, ki profesionalno soustvarjajo lutkovno umetnost. Poleg tega se kriza odraža na bolj preračunljivem sestavljanju programa, ki ga zaradi upada javnih sredstev vse bolj diktira imperativ trga. Organizatorji večine evropskih festivalov imajo težave dobiti sveže in kakovostne lutkovne produkcije za odrasle, ker tovrstne predstave niso močna tržna niša. Ustvarjalci se raje lotevajo preverjenih naslovov za najmlajšo publiko, ki vnaprej zagotavljajo dober izkupiček na blagajni, kar pa lahko vodi v instant ponudbo konvencionalnih form brez kakršnega koli razvoja,« se razgovori Korenčan, ki rešitev vidi v vztrajanju pri kakovostnem ustvarjanju za vse generacije, lutkovni vzgoji odrasle in odraščajoče publike ter raziskovanju novih izraznih možnosti.
