Dr. Tina Bilban, raziskovalka in literarna kritičarka: Je smrt pika, vejica ali dvopičje?

In ker nas je strah, raje ostajamo na varnem, na površini. S tem, kako na tem področju premostiti pomanjkanje komunikacije, se že dalj časa ukvarja dr. Tina Bilban, raziskovalka, literarna kritičarka, urednica, prevajalka in pisateljica. Bila je tudi pobudnica mednarodne konference Zgodbe staranja, ki je ta teden potekala v Ljubljani pod pokroviteljstvom Slovenske nacionalne komisije za UNESCO in na kateri so z različnimi strokovnjaki s področja biologije, medicine, filozofije, literature in prosvete iskali odgovore ter metode dobre prakse za detabuizacijo staranja in smrti v družbi.

Povezovanja filozofije, znanosti in literature, navidez nezdružljivih področij, se je Tina Bilban spretno lotila že v svojem doktorskem delu, kjer je filozofske in fizikalne teorije časa aplicirala na sodobno literaturo, kot podoktorska raziskovalka na področju filozofije pa je več let delovala na Inštitutu za kvantno optiko in informacijo na Dunaju. Zdaj je raziskovalka na Inštitutu Nove revije in samostojna kulturna delavka in med drugim jo še posebej zanima, kako otrokom in mladim skozi literaturo približati tako znanost kot filozofske pojme. Tudi recimo to, kaj pomenita staranje in smrt. Je članica strokovnega odbora Priročnika za branje kakovostnih mladinskih knjig in članica izvršnega odbora slovenske sekcije mednarodne zveze za mladinsko književnost IBBY.

Pri tabuizaciji je zanimivo to, da se vidi, da se razvija postopoma. Otroci na naših delavnicah nimajo strahu govoriti o teh temah. Pomisleke pa imajo starši, kadar so zraven – da so slikanice, ki smo jih prebirali, preveč temačne za otroke. Stereotipi se torej krepijo skozi življenje. Smrti nas je strah, kar je logično, saj gre za primaren strah, ker ne vemo, kaj smrt sploh je. Ali je smrt vprašaj, pika, dvopičje; ne vemo. Četudi se sprijaznimo, da je smrt pika, je to tista pika, ki je ne moremo nikoli izkusiti. Ko nas je odrasle česa strah, se o tem zelo neradi pogovarjamo z otroki, otroci pa so nezadovoljni, če nekaj ostane na površju. Strah nas je torej tudi poglobljenih, kompleksnih pogovorov. Na površju smo varni, tam vemo, da ne bomo zašli tja, kjer ne poznamo odgovorov.

Na eni od medgeneracijskih delavnic smo udeležence spraševali, ali obstaja zdravilo za demenco, in vsi so vedeli, da za zdaj še ne. Ko pa smo jih vprašali, kaj je demenca, se je zapletlo. Ponudili smo jim izbirne odgovore in eden je bil, da gre za nenadno izgubo spomina po okužbi z virusom demence. Zelo veliko se jih je odločilo za ta odgovor. Poznajo različne starostne bolezni, a le do mere, dokler so to »rumene novice«, ki se jih da na hitro obdelati; preprosto nimajo dovolj informacij. Staranje in smrt se vedno bolj institucionalizirata, nekoč pa sta bila del kulture, o čemer pričajo tudi naše ljudske pravljice. Ta izgubljen primarni stik bi zato še toliko bolj morali nadomestiti s pogovorom. Otroci naj razumejo, kaj se dogaja z babico, dedkom, ko recimo kdo zboli, kaj se torej dogaja z ljudmi, ki so jim blizu. Če ne dobijo pojasnila, da je to naraven proces, ki čaka nas vse in na katerega lahko z nekaj znanja tudi delno vplivamo, jih je, ko so soočeni s simptomi bolezni in staranja, še toliko bolj strah.

Naše delavnice so pokazale, da je lahko zelo dober vstop literatura. Zgodbe v slikanicah otroci pogosto dojemajo kot lastna doživetja. Pomembno je tudi, da prisluhnemo njihovim osebnim izkušnjam, saj se ob tem sprostijo in so se pripravljeni pogovarjati naprej. Otroci potrebujejo natančno razlago, potem se odprejo in je mogoče z njimi predelati vse »težke« teme. Če česa ne vemo, jim moramo to priznati. Z interdisciplinarnim pristopom smo pritegnili pozornost zelo različnih otrok, tudi takih, ki sicer ne berejo preveč: nekatere je zagrabila knjiga, druge znanost, tretji je imel izkušnjo z dementno babico, četrtega je nekaj zmotilo v določenem filmu in tako so do konca delavnice v razpravi sodelovali prav vsi.

Velikokrat sem presenečena, kako resno dojemajo te tematike. Ko sem tretješolce spraševala, kaj menijo o staranju, so mi rekli, da se stara vse, kar je živo, in da prej ko slej umremo. Potem so sicer ugotavljali, da se starajo tudi knjige, toda ker ne živijo, ne morejo umreti, razen če jih ne uničimo, zažgemo. To se mi zdi precej odprt pogled. Res pa je, da je za otroke smrt en velik vprašaj, ampak za njih je tako ali tako velik del sveta en velik vprašaj. Vsekakor pa se jim zdita staranje in smrt dosti manj problematična, kot se zdita nam odraslim.

Zanimivo, kako se naenkrat v naši družbi ukvarjamo s protislovnimi vprašanji. Na starajočo družbo gledamo kot na problem, pa nam ne bi bilo treba, če bi jo sprejeli kot dejstvo in ob tem gradili družbo, prijazno vsem generacijam. Odnos do nesmrtnosti pa je bil vedno prisoten in ga najdemo v številnih filozofskih ter literarnih razmišljanjih.

Znanost v tem obdobju izjemno napreduje. In širša javnost pričakuje, da gre v smer, ki nam bo ponudila večno življenje. Hkrati pa se ni pripravljena poglobiti v znanstvene izsledke, videti, kaj dejansko prinašajo, kot tudi ne v filozofski, humanističen premislek o tem, kaj staranje pomeni za družbo ter kako staranje in smrt nenazadnje definirata človeka. V filozofiji je sicer ta premislek ves čas prisoten: pojem človeka je bistveno povezan s smrtjo in staranjem, s postopnim spreminjanjem odnosa do življenja, postopnim odhajanjem. Tudi to je bil namen projekta Zgodbe staranja: da se kompleksno premisli o znanosti in se javnosti hkrati ponudi bolj razumljive informacije.

Lani smo na delavnicah na Univerzi za tretje življenjsko obdobje obravnavali filozofski tekst Silvie Stoller, ki izhaja iz fenomenološkega premisleka starosti: kdaj se imamo sami za stare, kdaj nas ima družba za stare. Avtorica je recimo izpostavila, da potrebujemo različne poglede na staranje. Če enega ignoriramo, tudi o drugem ne izvemo vsega, tako zelo so med seboj prepleteni. Staranje je proces, ki je zelo pogojen z biološkimi dejavniki, ampak dejstvo, da se staramo in kdaj smo stari, je definirano z našo družbo, kulturo; ali je to takrat, ko se pokažejo prvi simptomi staranja, ali ko na bazenu dobimo popust za upokojence. Tako je tudi pri drugih temeljnih pojmih, ki definirajo nas same, naš odnos do sveta: vsi so taki, da se moramo do njih spustiti po različnih poteh.

Kot že rečeno, je literatura izjemen odpiralec dialoga o temah, o katerih težko spregovorimo, po drugi strani pa je dober pokazatelj tega, kako nekaj razumemo, koliko smo o nečem pripravljeni govoriti. O tej temi je imela zelo zanimivo predavanje dr. Ingrid Tomkowiak, profesorica za popularno literaturo in medije na Univerzi v Zürichu, namreč kako so staranje in medgeneracijski odnosi prikazani v kultni Heidi, junakinji mladinskega romana švicarske pisateljice Johanne Spyri, ki je doživela veliko filmskih in animiranih adaptacij in je zelo vplivala na to, kako so se ti odnosi prikazovali tudi v naslednjih otroških in mladinskih delih. Danes je medgeneracijskih odnosov v romanih več, v njih se zelo dobro zrcali vsesplošen odnos družbe do teh vprašanj.

Dr. Tom Kirkwood z Univerze v Newcastlu je eden vodilnih raziskovalcev s področja biologije staranja, ki je bistveno prispeval k evolucijskemu dojemanju staranja, pri njem pa mi je všeč predvsem njegov angažiran pristop k popularizaciji znanosti. V knjigi Time of our Lives: The Science of Human Ageing, ki je po mojem mnenju ena najboljših knjig s področja popularne znanosti o temi staranja, poudarja, da staranja družbe ne smemo razumeti kot problem, temveč kot dejstvo. Eden glavnih problemov našega soočanja s starostjo je prav tabuizacija staranja, zaradi česar o staranju ne govorimo več. Avtor je na primer izpostavil problematične zaključke angleških pravljic – »and they lived happily ever after«, pri čemer smo pri nas z »in živeli so srečno do konca svojih dni« dosti bolj prizemljeni.

Med predavatelji sta bila tudi prof. dr. Zvezdan Pirtovšek, predstojnik katedre za nevrologijo pri Medicinski fakulteti, in prof. dr. Gregor Majdič, predstojnik Centra za genomiko živali pri Veterinarski fakulteti; oba sta vodilna strokovnjaka na svojih področjih, hkrati pa zelo angažirana pri podajanju svojega znanja širši javnosti. Filozofinjo etike doc. dr. Valentino Hribar Sorčan so v preteklosti zanimali dostojanstvo starejših, vprašanja o lastnem koncu, v zadnjem času pa se precej ukvarja z vlogo spomina. Z nami je bila tudi Nina Mav Hrovat s področja vzgoje, ki piše tudi prispevke za Mišji brlog, kjer so njene teme vedno izjemno brane. Piše recimo o tem, kaj vse je treba vedeti ob vstopu v šolo ali ob ločitvi staršev, izjema pa je bil sicer zelo dobro napisan tekst, kako se z otroki pogovoriti o smrti, ki znova kaže, kako velik tabu je smrt.

Ves čas se gibljem na presečišču filozofije, znanosti in literature, kjer je treba tolmačiti znanost, vse to pa je tudi promocija znanosti. Lahko rečem, da sem humanistka z velikim zanimanjem za znanost. Knjiga 50 abstraktnih izumov je filozofska knjiga s področja popularne znanosti, ki predstavlja 50 filozofskih pojmov; večino med njimi imamo za znanstvene pojme, a gre hkrati za temeljne filozofske pojme, tudi staranje, smrt, nesmrtnost. Gre za knjigo, ki bolj kot to, da prinaša informacije, spodbuja k premisleku. Vsak pojem najprej predstavim skozi neko definicijo in že kmalu pokažem, da lahko na isto stvar gledamo iz različnih zornih kotov. Da je recimo tudi vprašanje staranja odvisno od tega, v kakšnem kontekstu govorimo o tem.

Delo O kravi, ki je lajala v luno avtorice Ide Mlakar Črnič in ilustratorja Petra Škerla je ena takšna imenitna, izstopajoča slikanica, med drugim nagrajena z nagrado Kristine Brenkove za najboljšo slikanico leta 2016, ki zelo dobro in na igriv način prikaže samorazumevanje staranja ter pomen in odnos do tega. V okviru projekta Zgodbe staranja nas je te dni obiskala nemška ustvarjalka Antje Damm, ki v svoji slikanici Obisk za ilustrativno pletenje svoje zgodbe o staranju uporablja iste elemente, kot jih je v slikanici O kravi, ki je lajala v luno uporabil Škerl – igro svetlobe in teme, postopno vstopanje živih barv. Podobne teme, recimo o osamljenosti, medgeneracijskih odnosih, na svoj način odpirata tudi zbirki kratkih zgodb Maše Ogrizek Koko Dajsa v mestu in Gospa s klobukom, ki sta ravno tako podkrepljeni z odličnimi ilustracijami (Miha Hančič in Tanja Komadina – op. p.).

Izmed mladinske literature najraje izpostavim Pravila treh nizozemske pisateljice Marjolijn Hof, ki odpre tudi pri nas zelo tabuizirano temo, namreč kdo naj odloča o koncu obnemoglega starejšega. Je to on sam, njegova družina, neki sistem? Na navidez lahkoten način odpira kompleksne teme, ne da bi otroke pri tem obtežila. Po branju te knjige se je na delavnicah vedno odprl zelo konstruktiven dialog z mladimi.

Z Nizozemske prihajata tudi knjigi Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in 1/4 in Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 85 let, odlični deli za odrasle bralce. Humorno in optimistično dnevnika odpirata kompleksne, tabuizirane teme. V zbirki Kapučino Mladinske knjige že nekaj časa izhajajo dela, ki se lotevajo teh tem, denimo avtorja Arta Paasilinne. Pripoved Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil pisatelja Jona Jonassona tudi sodi v niz zgodb, ki prihajajo iz Skandinavije in zelo odprto govorijo o določenih temah. Nasploh nizozemski in skandinavski avtorji najbolj neposredno spregovorijo o tabuiziranih temah, torej tudi o staranju in starosti, pri čemer starejše prikazujejo kot integralen del družbe, kar na primer opazimo tudi v mladinskih delih Astrid Lindgren.

Znotraj slovenske produkcije izstopa Figa Gorana Vojnovića, ki povezuje različne generacije v enotno zgodbo, v kateri staranje, starejši, starostna bolezen niso izolirani elementi, ampak del mreže, del medgeneracijske zgodbe. Zanimiva je tudi knjiga Nč bat avtorja Juliana Barnesa, kjer gre za esejistično analizo avtorjevega strahu pred smrtjo, ampak ko opisuje ta svoj strah in piše, da se ljudje delijo na tiste, ki se bojijo smrti, in tiste, ki se bojijo umiranja, trdi, da se on boji predvsem tega drugega. Ni strah pred smrtjo tisti, ki ga opisuje, temveč ga je dosti bolj strah staranja, ki je tako tabuizirano, da ga v celotni knjigi sploh ne omeni. Strah ga je obnemoglosti, postopnega izgubljanja funkcij, predvsem pa izgube nadzora, dostojanstva, odgovornosti.

Ko sem delala analizo o tej temi ter slikanice, ki so izšle v Sloveniji, primerjala s tistimi, ki so izšle v Veliki Britaniji, se je pokazalo, da so pri nas babice in dedki še vedno v vlogi rezervnih staršev, torej precej odgovorni, kuhajo, berejo pravljice. V anglosaški kulturi tega ni, dosti bolj so lahko igrivi, z otroki delijo svoje svetove, si skupaj privoščijo lumparije, ki si jih otroci s starši ne morejo. K nam ti pogledi prihajajo prek prevodov. Zanimivo, da mladih bralcev ne zmoti, da bi dedki in babice tako funkcionirali, vendar pa svojih ne vidijo na tak način. Vidijo jih mnogo manj aktivne, najpogosteje si jih predstavljajo na vrtu. No, že omenjena Gospa s klobukom je sicer malo bolj anglosaško sproščena in si upa uganjati norčije. Z drugačnimi pogledi nedvomno širimo horizont, védenje, kakšen vse je lahko svet.

Prihodnje leto izide moj roman Hvala za škarje, ki se je porodil iz mojega premlevanja o znanosti, iz odnosa do genskega inženiringa. Zanima me, kaj bomo počeli z vsem tehnološkim napredkom, ko je poseg v genom vedno cenejši in lažji, hkrati pa nas preveva strah pred genskim inženirigom. Pogosto se izkaže, da ta strah temelji na nepoznavanju in da je ravno na tem mestu vloga filozofije izjemno pomembna, ker služi kot povezovalka med znanostjo in javnostjo.

Zanimalo me je, kako so sodobne filozofske in fizikalne teorije časa prikazane v literaturi, kako torej literatura poveže vse naše sodobne poglede na čas in kako se potem skozi literaturo vidi, čemu dajemo prednost. Čas sodi v kategorijo temeljnih pojmov, kot tudi staranje. V doktoratu sem se med drugim ukvarjala z romanom Grimus pisatelja Salmana Rushdieja, ki je eden njegovih bolj nepoznanih romanov, ukvarja pa se s temo napoja za nesmrtnost. Večina »nesmrtnih« ljudi živi v komuni na nekem otoku, a so v svoji nesmrtnosti precej nesrečni. To zgodbo sem povezala s Heideggerjevim odnosom do človeka in časa; on dojema človeka kot bistveno smrtnega, v kar se nenazadnje steka tudi Rushdiejev roman. Tudi vodja otoka si je napoj nesmrtnosti zamislil le za to, da bi si ustvaril idealno smrt, da bi imel nadzor nad tem, kako bo umrl, in ne zato, da bi bil nesmrten. Vse skupaj izpade kot negativna utopija. V literaturi je tega veliko, namreč da se razni poskusi nesmrtnosti izjalovijo v precej grozljive negativne utopije. Rushdie pri tem filozofske komponente prepleta s fizikalnimi, na primer z interpretacijo mnogih svetov, eno vodilnih interpretacij kvantne mehanike, ki kvantne pojave razlaga s cepljenjem sveta v vedno nove veje. To je eden od motivov iz sveta znanosti, ki ga sodobna znanstvena fantastika zelo rada obravnava.

Meni pa je zelo blizu tudi filozofski pristop do človeka kot tistega, ki je bistven v času in je bistveno pogojen s svojo smrtjo, tudi s tem, da ne ve, kdaj in kako smrt pride. Prof. dr. Tine Hribar je na predavanjih poudarjal, kako ta heideggerjanski pogled na človeka v času pomembno definira naš odnos do ljubezni. To, da veš, da si končen, in da ne veš, kdaj pride ta konec, pa se vseeno odločiš, da boš ta čas preživel z eno osebo. To, da končnost stvarem ne jemlje smisla, ampak jim ga daje. Vsaka odločitev, ki jo sprejmeš, je toliko pomembnejša, ker se zavedaš, da je lahko tvoja zadnja, lahko pa je tudi temelj še zelo dolgega življenja, odločanja in sprejemanja drugih odločitev.