Predvsem igralski, seveda. In če rečem igralski, mislim tudi človeški študij, ki se nanaša konkretno name kot osebo. Rihard III. nosi v svoji sli po moči in oblasti vse tisto, kar najbrž nosi v sebi sleherni človek. Nekdo ta potencial realizira, nekdo drug ne. Mislim, da kot osebnost nisem človek, ki bi imel tovrstna stremljenja, kot igralska naloga pa me taki značaji že dlje časa vznemirjajo: kaj je ta človek, ta monstrum? Sploh pa na tak galanten, burkaški način, kot ga ima Rihard III., ki je v tragičnosti svoje sle pogosto tudi smešen. To žalostno hlepenje po moči me je kot material v igralskem smislu vedno zanimalo; bolečih tem te vrste se onstran igre ne dotikam, ker me ne zadevajo. Ljudi te vrste lahko samo pokažem – tako kot jih doživljam, prepoznavam, dojemam.
Kaj je po vašem mnenju treba storiti, da v sebi ne postanete ta oseba? Kaj morate kot igralec storiti, da tega ne vzamete nase?Predvsem moraš imeti prirojeno empatijo. Te sposobnosti, vživeti se v vlogo drugega in jo tudi razumeti, očitno nima vsak. Če tega kot človek nimaš, lahko hitro zlezeš na piedestal moči. Če empatije nimaš v sebi... no, verjetno znoriš. To se klavrno konča. Tudi za Riharda III. se slabo konča. Vse to smo lahko že opazovali skozi zgodovino, skozi usode diktatorjev, najbolj grozljivo pa je, da se človek iz tega nič ne nauči in se ne zaveda, da nima možnosti, da bo na tak način uspel. Očitno gre torej za neki trenutek, ko pred sabo zagledaš cilj in ga preprosto moraš izpolniti, ne glede na vse.
Torej so tudi Rihardova čustva, ali bolje, njegovi afekti, močnejši od razuma?Seveda. Gre za strasti – to so polnokrvni ljudje, če tako rečem, to so animalični posamezniki. V sebi moraš imeti izjemno moč, da lahko stopiš na pot takšnega mehanizma moči in ti ni mar, kaj doživlja sočlovek.
Pa si nekdo lahko želi oblasti in moči in hkrati velja za dobro osebo?Mislim, da je to mogoče. Skozi zgodovino smo imeli nekaj posameznikov, nekaj politikov, ki so imeli te kvalitete. Za Gandija, denimo, ne moremo reči, da je bil oblastiželjen, vedel pa je, da ima sposobnost, da lahko na miroljuben način narod popelje na novo pot. Če v to ne bi verjel, bi se za Indijo v tistem obdobju stvari končale bolj krvavo.
Moram pa omeniti, da je Shakespeare, kolikor mi je znano, grozljiva dejstva Rihardove vladavine nekoliko potenciral zaradi dramskih učinkov. Po kronikah sodeč dogodki niso imeli tako krutega značaja, je pa tudi jasno, da je bilo tedaj normalno, da je nekdo, ki je imel ambicijo priti na določen položaj, svojega nasprotnika z lahkoto izbrisal.
Mar ni zanimivo, da se je s koncem Rihardove vladavine uradno končal angleški srednji vek? Človek se vpraša, kaj je novoveškega na nadaljnji zgodovini boja za oblast.Tudi Shakespeare se je z dramo o Rihardu III. začel ukvarjati s tematiko boja za oblast; igra sodi med njegova zgodnejša dela, ki mu sledijo Hamlet, Macbeth in tako naprej. V sami drami je popisana kronika lordov, rdečih in belih rož, nasprotnikov kralja in podobno, kar nas v tokratni predstavi ni zanimalo. Vse to ni posebej relevantno za naš prostor, je pa verjetno zanimivo za angleško občinstvo. Tomaž Pandur je za osrednjo temo predstave izbral »notranji človeški fašizem«, kakor smo ga poimenovali.
Pandur je sicer znan po veliki selektivnosti – tako materiala kot igralcev. Zakaj je po vašem mnenju za Riharda III., to monstruozno vlogo, izbral prav vas?To bi morali vprašati njega. Sklepam pa, da zato, ker je bila že pred osemnajstimi leti najina skupna želja, da bi se lotili te teme.
Torej je od vaše prve fascinacije nad Rihardom III. preteklo osemnajst let? Kako ste to vlogo razumeli takrat?Mnogo bolj naivno, zgolj z igralskega vidika. Danes oblikovanje te vloge sovpada z aktualnim trenutkom in tudi z razvojem gledališča. Teater se je v vsem tem času spremenil in s tem merim tudi na način igre. Igralci smo se spremenili, mediji so nas prisilili misliti drugače; gledališče samo sebe vseskozi preizprašuje, preizprašuje svoje mesto, svoj pomen. Zato se predstava Rihard III. + II. obenem ukvarja z igralcem – navsezadnje je tudi Rihard III. igralec, poigrava se z močjo. Kot gledališče se sprašujemo, kaj je danes ta igra in kaj je s tem igralcem, kakšen je znotraj igre odnos igralec-gledalec. Pred osemnajstimi leti je bilo neko drugo obdobje, takrat ne bi razmišljal tako.
Je Rihard III. + II. predstava obupa? Ali pa morda prinaša tudi kakšno pozitivno sporočilo?Seveda ga. Če nič drugega, nas hoče učiti; želi, da se prepoznamo v tem ogledalu, da se nad tem, kar vidimo, malce zamislimo. Mislim sicer, da predstava ne daje odgovorov, niti ne postavlja le vprašanj. Ponuja neko videnje določene skupine ljudi, ki se je v določenem prostoru in času znašla v gledališču in ki skupaj razmišlja o gledališki umetnosti preko Shakespeara, preko Pandurjeve estetike in njegovega dojemanja teatra. Potegniti smo hoteli neki skupni imenovalec tega, kako danes razmišljamo o življenju, umetnosti, politiki, človeku, psihologiji, predvsem pa o teatru. Poudarek je na dogodku.
V ospredju je torej živost?Da. Tomaža Pandurja k sreči prav ta plat zelo zanima in vesel sem, da ga to zanimanje ni nikoli zapustilo. Izjemno ga zanima igralec, z igralcem se ukvarja na poseben način; daje mu veliko svobode – seveda znotraj okvirja, ki ga postavi on. V tem prostoru imamo igralci priliko za kreativnost, za svoje razmišljanje, skupnemu delu dodajamo neki svoj pomen.
Koliko pa ste se v procesu ukvarjali z aktualno problematiko oblasti v Sloveniji? Ali vas je zanimala »slovenskost«?S tem se sploh nismo ukvarjali. Tema predstave je nadčasovna in univerzalna – gre za vprašanje, kdo in kaj je ta človek, ki ga vidimo na odru. Kar zadeva Tomaža Pandurja in slovenskosti pa: on te »slovenskosti« nikoli ni imel v sebi in na srečo se mu tudi pozneje – iz kakršnega koli razloga že – ni pritaknila, da bi jo potem želel deliti nazaj v družbo. Pandur vztraja v tem, da ga zanima gledališče, da ga zanima človek. In v tem je izjemno živ, prodoren, angažiran, zanimiv – vse to, kar je bil že pred osemnajstimi leti, le da je v tem zrelejši. Izjemno vesel sem, da se je vrnil.
