Bernarda in Branko Gradišnik, soavtorja zakonskega priročnika Iskanje srečnega razmerja: Prepir, tudi če je ognjevit, še ne pomeni konca sveta

Kaj si mislijo Bernardini šefi v službi, ne vemo, beremo pa lahko, kaj si o njenih šefih misli Branko – in ni vse vedno lepo.

Reflektiranje življenja in medosebnih odnosov skozi humor psihoterapevti bolj pripisujejo obrambnemu mehanizmu, ki nam pomaga ostajati na varni razdalji s čustvi, ki smo jih nekoč potlačili in se z njimi pravzaprav (še) nočemo soočiti. Lahko pa nam pomaga že onkraj tega, kot v Brankovem primeru, ko je pripomoček za lucidne uvide v dinamiko vsakdanjih odnosov, s katerimi se mučimo, v tabuizirane teme, ki so vse po vrsti še kako človeške, ter v to, kako vse skupaj preseči in živeti čim bolj – spokojno.

Če se vrnemo k Bernardi: dejstvo je, da noben stavek, ki ga je o njej kadarkoli zapisal Branko, vendarle ni šel v tiskarno mimo nje. Bernarda, njegova osrednja literarna muza, h kateri se v tekstih vedno znova in znova vrača, je njegov glavni cenzor: vnaša pripombe, se strinja, protestira, zapiše pa tudi, če jo kaj gane. Te pripombe Branko potem upošteva ali ne, vsekakor pa jih izbriše. Toda tokrat jih ni. Knjiga Iskanje srečnega razmerja – Vadnica in vodnik v ljubezni za oba spola, ki je te dni izšla pri založbi UMco, je torej ostala, kakršna je sicer Brankova čisto zadnja, postultimativna verzija teksta pred objavo. Bernardine pripombe so kot ščepec soli na hrano, ki jo skupaj pripravljata že trideset let, kavalirsko ugotavlja Branko. »Boljše kot ščepec soli na tridesetletno rano…«

Branko: Vsako razmerje je obremenjeno z dogodki iz otroštva, ki so skozi ljudske žrmlje prešli v pravljice. Dojenček čuti kakanje kot dejanje izgube, ki ga prazni, sesanje kot dejanje »dube« (dobiček – op. p.), ki ga polni. In to se ohrani v odraslost. Vsi poznamo praznino v prsih, kadar se čutimo zapuščeni, čustveno oropani, in občutje polnih prsi, ko nam poje kri v žilah, ker smo sprejeti. A izguba prizadeva bolj, kot razveseljuje »duba«, sicer bogataši ne bi še naprej kopičili svojega kapitala. In zdaj imamo par, idealen par, ki drug drugemu daje in drug od drugega dobiva v isti meri. A ne glede na to se bosta oba čutila frustrirana, prikrajšana – ker je izguba toliko močnejša. To mislim, da ponazarja, kakšne so pasti tudi v odličnem razmerju. Tudi jaz sem žrtev otroštva, ženske, ki jo sin spravlja v grob s svojo nehvaležnostjo. Tako sem odrasel v ustrežljivca, nekoga, ki ima program, da skrbi za druge. Da pa gre za nevrozo, se vidi, kadar drugi moje ponudbe – ki je hkrati prefinjeno kupovanje, regiranje – ne sprejme. Takrat se mi lahko zalomi.

Bernarda: Jaz sem že tretja zahtevna ženska v njegovem življenju.

Branko: Jaz pa sem se v tem času že nekaj naučil. Bernarda drugače ni zahtevna, zahtevna je le za vzdrževanje. Seveda ne mislim materialno, ampak psihično. Na srečo se imava rada, se razumeva in spoštujeva. Res je paradoks: prideš na svet in si popolnoma nebogljen, drugi skrbi zate. Ko rasteš, vse bolj želiš samostojnost; že pri štirih letih imaš napade kljubovalnega besa, ker ti ne dovolijo, da bi se sam oblekel. In škoda je, če se otrok ne upre. Če mu ne uspe takrat, se bo moral v puberteti, in če še takrat ne, se bo v času krize srednjih let, sicer mu ostane morda le še labodji spev, kot Tolstoju, ki je na stara leta bežal od doma v smrt. Če te štiri hormonsko podložene priložnosti zamudiš, lahko dočakaš smrt, ne da bi kdaj postal zares samostojen. Ampak dejstvo je: ko se ravno naučiš samostojnosti, zagledaš žensko, se zaljubiš – in odkriješ, da se moraš samostojnosti odreči na ljubo družnosti, partnerstva, zakona.

Bernarda: Otroška trma… Glede tega, kar sva doživljala pri najinih dvojčkih – nisem ravno čutila, da sta besna, sta se pa upirala. Očitno sta v sebi čutila tenzije in silnice. Pri upiranju je odvisno, kako močnega sogovornika imaš. Ko je recimo Ana skombinirala živo rdečo in živo rožnato barvo, kar je bila zame najbolj grozna možna kombinacija, sem jo skušala diskretno usmeriti drugače – fina kontrola – toda v končni fazi sem ji popustila. Sčasoma pa je postala njena barvna kombinacija tudi meni všeč.

Branko: Življenje je zaporedje paradoksov in prav zanje potrebujemo priročnike. Danes se pač ne dela več tako, da se žensko udari po gobcu ali zgrabi za lase in zvleče v svoj brlog – takrat se je še dalo brez knjige, danes ne več.

Bernarda: Seveda, on je bil kot dojenček. Oklenil se me je. Hotel je biti ves čas zraven, meni pa to ni ustrezalo. On je dušil, jaz pa sem se dušila. To se ne bi dobro končalo, če ga ne bi malce odrinila od sebe. Moral je najti način, kako bo svoje notranje potrebe predelal, da bo tudi njemu dobro, ne pa da bo ustrezal le meni. Najprej sva morala pridobiti vsak svojo svobodo, skozi distanco, da sva potem lahko prišla zares skupaj.

Branko: Od same ljubezni ji nisem dal dihati. Postal sem preveč objemajoč, lomil sem kosti od pretesnega objema. Takrat sem namreč prvič opustil svoj strah pred bližino. Ki se je spremenil v strah pred izgubo bližine. Zato sem se je oklenil.

Bernarda: Instinktivno.

Branko: Ona pa me je ozdravila – eksistencialno. S tem, da me je postavila na hladno. Ker sem najedal.

Branko: Seveda. Prav bolestno. Zdrav pa si šele takrat, ko partnerki dovoliš, da ji tudi kdo drug izreče kompliment in da ona ob tem žari, ker je srečna. In da partnerju dovoliš, da malo hofira (dvori – op. p.). Danes so kavalirji resda bolj redki, jih je pa še nekaj, sploh v njeni službi mrgolijo.

Bernarda: Všeč mi je, da so moški kavalirji, da znajo očarati, pokloniti rože, odpreti vrata. Ni nujno, da se ta pozornost zgodi samo v medosebnem odnosu, lahko je tudi med prijatelji, v službi, v naključnih, mimobežnih srečanjih. Malo je treba, da se dva človeka dobro počutita.

Branko: Šel sem k njej in jo – nikoli prej nikogar, niti sebe – vprašal, kdo sploh sem jaz, kako me ona vidi. V odgovor sem slišal obsežen in natančen seznam, kaj vse je narobe z mano. Od takrat ga skušam skrčiti na nulo. Trudim se, a nekatere napake ostajajo. Nekdo je recimo navdušen nad mano, ampak po dveh urah z mano se bo utrudil, ker toliko govorim. Vse te šale, iskrice, domislice, preskoki… Zame ni to nič, družbo, ki se je vmes zabavala, pa potem še tri dni boli glava. Se pravi, da sem prenaporen, čeprav zakrinkano naporen.

Bernarda: To sva med sabo kar uredila. Včasih pridem naproti s kakšnimi stavki, on pa večinoma še kar prevzema glavno besedo. Ampak ko ga ni poleg, sem tudi jaz navajena, da prevzamem vajeti konverzacije, tudi kar rada govorim. Ko imava diplomatsko večerjo in povabiva goste, Branka posadim na en konec dolge mize, sebe na drugega, nato pa vsak od naju zabava po eno polovico gostov. In to je silno prijetno – s šarmom in humorjem. Med večerjo je treba jesti, zato tudi Branko občasno obmolkne, to je idealno!

Branko: Ha, ha!

Bernarda: Ljudje berejo, da, tudi pristopijo in povedo, da jim je všeč. Mnogim je zelo blizu njegov način pisanja. Nimam nič proti, če komentirajo. Verjetno pa se res obrnejo name le tisti, ki jim je to pisanje všeč in ki jih je na neki način zadelo.

Branko: Bernarda je po moji zaslugi morda najbolj znan literarno-realni ženski lik v Sloveniji – po Primičevi Juliji…

Branko: Veliko ljudi bi želelo biti iskrenih, ampak iskrenost ni dana v zibko, je socialna veščina, moraš se je priučiti. Otroci skrivajo, saj veste, ker se bojijo obsodbe staršev ali njihove nejevere. Prav to izrabljajo predatorji, pedofili in podobni. Osebnost je sestavljena iz mnogih lupin, kot čebula. Misliš, da si iskren, a pravzaprav odkrivaš šele zunanjo plast čebule, in kje je šele srce. Ljudje tudi mislijo, da programsko govorijo resnico, a v bistvu strežejo nezavednim vzgibom. Iskrenost je umetnost, ljudje pa jo imajo radi, celo če je šepava, ker kaj pa je lepšega v življenju kot izmenjava psihičnih vsebin? Najbrž sem dovolj prepričljiv. Skoraj nihče me še nikoli ni skritiziral, tudi polemik okrog mojih trditev ni. Razen kandidature za bodečo nežo, ki sem si jo lani prislužil s tako imenovano ultramaskulinistično kandidatko za izjavo leta.

Branko: V času boja sufražetk za enakopravnost spolov je imel nekdo v francoskem konventu ognjevit govor, ki ga je sklenil z besedami: »Sicer pa je med moškimi in ženskami zelo majhna razlika!« Nekdo drug je pripomnil: »Naj živi razlika!« In zakonski predlog je menda propadel.

Bernarda: Izenačenost spolov je, razen enakopravnosti, seveda, nemogoča, lahko je zgolj iluzija, saj smo moškega in ženskega spola. Politične korektnosti je včasih že preveč.

Branko: V razmerju je že iz bioloških, seksualnih razlogov potrebna igra dominantnosti in podrejanja. To igro se gredo med sabo v svojih parih celo istospolno usmerjeni.

Branko: Sinovi imajo dvojen problem – poleg mater hobotnic je tu še odsotni oče. Matere in hčere tudi pogrešajo očeta, še hujši pa je problem z materjo. Ta si ponavadi želi, da bi bila hči njen klon, in jo v to usmerja, hči pa vse to potem vsrkava, ne da bi zares hotela, kajti kako naj potem postane zares svoja? Zato hčere teže zapustijo družino, starše, medtem ko fantje najdejo prehodno oporo in identiteto v vrstniških skupinah, bandah, huliganizmu.

Branko: Današnji moški se zelo težko še znajde v flirtu. Američani so to žal tako zritualizirali, da se niti ne posreči več, in morajo plačevati internetne storitve, recimo posredovalnice. Tak razvoj pač terja kapitalizem, ki vse monetarizira, torej tudi iskanje ljubezni. Pred sto leti je bila ženska čista in moški so zahajali v kupleraje. Zdaj je ženska svobodna, pa si pomagajo z aplikacijami, torej z mešetarnami ali pornom. V najini knjigi je prvih 200 strani posvečenih temu, kako uspešno izpeljati zbliževanje, in težko tule strnem vse skupaj v kak instant recept.

Bernarda: Nekoč sem raje zadrževala zase, potem sem spoznala Branka. Pri njem je bilo to nemogoče: če ne razkrijem jaz, bo razkril on. Torej ni več razloga, da tudi jaz ne bi kaj povedala. Ni pa to nič težko, saj ne lažem. Kot pravi Judge Judy, ki je tudi dobila poglavje v knjigi: »Če govoriš resnico, ti ni treba imeti dobrega spomina.«

Branko: Praviloma nikogar ne psihoanaliziram, tudi svoje družine ne.

Bernarda: Kdaj že poskušaš, pa se ti hitro upremo. Pustimo ti pa vrtiček, da ga obdeluješ z drugimi.

Branko: Odpreti rane z izgovorom psihoanaliziranja se da zelo hitro, dovolj je, da človek reče: »Poslušaj se, iz tebe govori tvoja mati!« In kaj naj reče Bernarda drugega kot: »Iz tebe pa tvoja!«

Branko: Ha, nista se družili. Šele ko sta bili ena negibna in druga dementna, sta se znašli druga ob drugi v skupni sobi v domu starejših občanov na Taboru. To sem jaz uredil, saj bi sicer težko obiskovala vsak dan obe.

Bernarda: Rezka je bila nesrečna, ko se je njena hči zapletla z ločencem z dvema otrokoma, pa še umetnikom in bivšim pijancem.

Branko: Tako je govorila na začetku, potem pa me je vzljubila. Dosegel sem celo, da je prvič zares objela Bernardo. Zelo rada jo je imela, a tega ni znala izraziti ne z mimiko ne z besedo. Svojo ljubezen je izražala z delom, delom za ljube ji osebe. Deloma tudi Bernarda svojo ljubezen izraža z delom. In tudi jaz sem dokaj tak, kajti moj oče je bil še bolj odmaknjen od Rezke; ves čas je tipkal, miselno odmaknjen v svojem svetu besed, dajal pa je denar, in to se mu je zdelo prav spodobno in solidno izkazilo ljubezni. Na svoj način je imel glede tega prav. Imel me je zelo rad – in jaz njega. Ni veliko govoril, kar pa mi je kdaj povedal, sem si vse zapomnil. To so zame sami spominski dragulji in rad jih citiram.

Bernarda: Ko je zazvonil telefon in je bil na drugi strani njegov oče, je Branko avtomatično začel govoriti zborno slovenščino.

Branko: Poleg najinega osebnega zgleda? Spoznati se pomeni predvsem spoznati in priznati, tudi na glas, svoje napake. Ko jih priznaš, se zelo ublažijo, kajti ni več potrebe, da bi bil defenziven, če ti jih kdo »očita«. Najhujši so prepiri, v katerih partnerja drug drugemu očitata napake, svoje pa zanikata. Če recimo skop človek prizna svojo skopost, se mu bo ublažila. Ne govorim le o denarju, ampak tudi o čustvih. To je vsa skrivnost: da si iskren do sebe, ne le do drugih. Potem odpadejo obrambe, ki so vedno vzkipljive.

Bernarda: Naučila sva se, da je neizogibno, da otroku kdaj nehote narediš tudi krivico, in takrat se je treba čim prej opravičiti.

Branko: Ne smeš jih imeti na kratki vrvici, ker se bodo strgali z nje. Ne smeš pa jih niti pustiti kar tjavdan, ker bodo preveč tavali.

Bernarda: Imeti jih moraš na nevidni vrvici zaupanja.

Branko: Ja, zaupanje je najpomembnejše. Zanesti se moraš nanje in ljubeznivo sprejeti tudi njihove zmote in zablode, saj bo minilo, če jim pustiš čas. Ne torej zavrniti, ne kritizirati, tudi če ni vrhunsko, ampak se zanimati in spodbujati, ker iz malega raste veliko. Ampak danes se je starševstvo zelo spridilo.

Bernarda: Midva sva svojima puščala, da si sama iščeta pot. Lahko sta pomerjala vloge.

Branko: Olivno olje je središče zame. Nalijem si ga pol deci in pozneje še enega. To je že polovica mojih energetskih potreb na dan. Pet let sem bil v ketozi in še vedno sem; prej sem jo vzdrževal z ocvirki, zadnji dve leti, ko sem vegetarijanec, pa z olivnim oljem. Zdaj vse bolj sledimo hčeri Ani, ki je veganka iz moralnih načel. Od živali sta ostala le še kozje mleko in kozji sir, ker vemo, da koze ne trpijo, kot trpijo živali v kanclagerjih intenzivne prireje. Sin Klemen še eksperimentira z načini prehranjevanja, do sebe zna biti zelo strog, močne volje, zna pa pojesti zame povsem nedoumljiv hamburger.

Bernarda: Vsi znamo kuhati, vsak zna poskrbeti zase. Kuhamo enostavne stvari; ali vsak skuha kaj zase ali še za koga zraven, lahko pa kdo naredi kakšno večjo zalogo rižote ali jote.

Bernarda: Za človeško dostojanstvo, kot reče Branko, spijeva kavo.

Branko: To rečem že sredi prepira. Midva se znava prepirati, to ni noben problem. Samo ne smeš pozabiti, da takle prepir, tudi če je ognjevit, še ne pomeni konca sveta.