Barbara Turk Niskač, etnologinja in kulturna antropologinja: Otroci si ne želijo le igre, ampak tudi dela

Etnološke raziskave pri nas so se ukvarjale tudi z raziskovanjem otroštva, otroških iger in igrač, folklore ter vzgoje. Podatke so navadno zbirali na podlagi etnografskih intervjujev z odraslimi ter z analizo arhivskega gradiva. Delo O igri in delu je eno redkih, kjer kot sogovorniki poleg odraslih – staršev, starih staršev in vzgojiteljic v vrtcu – nastopajo tudi otroci sami. Informacije od otrok sem pridobivala predvsem z opazovanjem z udeležbo, pomagala pa sem si tudi s fotografijo – participativno, kvalitativno metodo, kjer so otroci sami fotografirali, kar se jim je zdelo v njihovem vsakdanu zanimivo, fotografije pa so potem služile kot iztočnica za pogovore. S tem sem dobila boljši vpogled v perspektive otrok.

Takrat so dotlej marginalizirane družbene skupine stopile v ospredje, sprva ženske in etnične manjšine, pozneje še otroci. Pri nas v akademskem svetu še vedno prevladuje mnenje, da otroci niso dovolj kompetentni sogovorniki, da so odrasli tisti, ki imajo znanje in so primarni in verodostojni vir raziskovalcev. Novejše študije otroštva te odnose moči nekoliko razbijajo, in če hočemo razumeti družbo, družbene pojave in spremembe, je pomembno vključiti tudi otrokov pogled.

Mene je denimo zanimalo, kako ideje, ki jih imamo za samoumevne – kaj sploh je igra in kaj sploh je delo – z odraščanjem nezavedno razvijemo, pri tem pa ne gre za univerzalne predstave. V našem kulturnem prostoru velja, da je igra nekaj prostovoljnega, zabavnega, notranje motiviranega, delo pa je obveznost, zahteva, odgovornost. Igra naj bi bila bolj domena otrok, delo bolj domena odraslih. Hkrati velja, da se igra in delo sploh v zgodnjem otroštvu prepletata. Skozi raziskavo sem ugotovila, da se otroci precej vključujejo v vsakdanja delovna opravila v družini in vrtcu. Odrasli to sicer vidijo bolj kot igro, hkrati mu omogočijo, da se vključuje. Starši še vedno menijo, da je delo vzgojno, da otrok postopno razvija delovne navade, odgovornost in samostojnost, ob tem pa je tudi notranje zadovoljen. Po drugi strani otroci že zelo zgodaj ločujejo med igro in delom, in svoje dejavnosti jemljejo precej resno. Če pečejo palačinke z mamo, pravijo, da delajo.

Z odraščanjem se to spreminja, osnovnošolski otroci so že selektivni in vešči pogajanja. Delo v vsakdanjem življenju tako lahko umestimo v polje sodelovanja, pa tudi konfliktov in pogajanj. Otroci doživljajo delo ali igro subjektivno. Pobiranje krompirja denimo je lahko zanje tudi zabavno in zato bolj domena igre. Igra in delo sta bila v našem prostoru vedno prepletena, sploh na podeželju so se po skupnem delu družili še ob hrani in pijači. Protestantska delovna etika v navezavi z vzponom kapitalizma je tista, ki je igro postavila kot nasprotje delu. Po drugi strani pa danes vpeljujejo igrivost v delo z namenom, da bi bili še bolj produktivni.

Oblike dela so vedno povezane z določenim načinom življenja, zato ni smiselno govoriti, ali je nekaj dobro ali slabo, temveč skušati razumeti, zakaj neke prakse obstajajo. Slovensko okolje je bilo zaznamovano s precej pozno industrializacijo, delovna etika je bila zelo prisotna v povezavi s kmečkim gospodarstvom, kjer sta bila delo in družinsko življenje organsko povezana. Čeprav so se otroci kmalu začeli vključevati v delo, to ni bilo nujno nekaj slabega. V kontekstu pretežno samozadostnega kmečkega gospodarstva so se vsi člani družine vključevali v delo, šlo je za strategijo preživetja. Po drugi strani je delo vedno predstavljalo tudi priročen način discipliniranja v subjekte, koristne državnemu aparatu, začenši z reformami Marije Terezije in razsvetljenskimi vzgojnimi priročniki, ki so učili, kako prebivalstvo od malega navajati na delavnost. Predstava o delu kot vzgojnem elementu se je nadaljevala tudi v socialistični Jugoslaviji, kjer je bilo delo lastnih rok ena osrednjih družbenih vrednot. Danes je situacija seveda drugačna, tovrstno delovno etiko je od devetdesetih let zamenjala podjetniška delovna etika. Ni več pomembna delavnost, temveč iznajdljivost.

Z antropološkega vidika je konvencija etnocentrična, izhaja iz vrednostnega sistema zahodnega sveta in ta sistem postavlja za univerzalnega. V številnih družbah je delo pomemben vidik socializacije, učenja in odraščanja, sploh tam, kjer se delo in družinsko življenje odvijata sočasno, otroci pa se spontano in postopno vključujejo v delo.

V tipični ameriški družini srednjega belskega razreda otroci še smeti ne pospravijo. Vse postori mama ali pa za gospodinjska opravila nekoga plačajo. Nasprotno je na primer v družinah, priseljenih iz Latinske Amerike, kjer je nekaj običajnega, da se otroci vključujejo v delo, ki je razporejeno med vse družinske člane.

Da, ta primer sem navedla v knjigi in je odraz potrošništva in anglosaksonskih norm, ki se uveljavljajo z globalizacijo. Delo se reducira samo še na tiste oblike, ki so plačljive, v vsakdanjem družinskem življenju pa se pred nas postavlja vprašanje, zakaj bi sploh delali. Zakaj bi recimo izgubljali čas za sestavljanje knjižnih polic, ko lahko nekoga plačamo, ta čas pa posvetimo igri z otrokom. To so paradoksi. Skupno sestavljanje polic je lahko otrokom zelo zabavno. Po drugi strani pa nato pošljemo otroka na plačljiv tečaj, da lahko s kladivom zabija žeblje, ker za to v vsakdanjem življenju nima priložnosti.

Za osnovnošolce je to res neke vrste igra ter umik pred splošnim družbenim in starševskim nadzorom. Sama pa to razumem tudi kot novo obliko dela. Na družbenih omrežjih uspešni uporabniki lahko postanejo vplivneži ter tako svoj prosti čas obrnejo v vir zaslužka. Toda že s samo prisotnostjo na omrežjih otroci predstavljajo tudi surovino za povečevanje dobičkov, saj algoritmi ves čas črpajo vedenjske podatke – gre torej za neko vrsto nevidnega, neplačanega dela.