Že podatek, da so te oddaje pravzaprav nastajale štirideset let, je dovolj zgovoren. V njih odkriva vidike, ki jih še ne poznamo in na katere redko pomislimo. Balet, če si prestavljate, je imel na Slovenskem namreč močan nacionalni pomen, sodeloval je v uveljavljanju slovenstva in navsezadnje občasno zaradi tega ali onega dvigoval precej prahu. Kot pove sogovornica, je z njim povezano nemalo škandalov, pripetljajev in zanimivih dogodkov.
»S to ljubeznijo rastem,« je bila kratka Danica Dolinar. Navsezadnje je diplomirala na muzikologiji s temo o slovenski baletni glasbi in tako spoznavala to umetnost na poseben način. Pri raziskovanju marsikaterega dela baletne zgodovine in zgodovine baletne glasbe je orala ledino. Tisto, kar je čutila v sebi, je poskušala čim bolj avtentično preliti na filmski trak in tako je nastala šestdelna serija, prva takšna pri nas, ki je, kot pove avtorica, namenjena tudi laičnemu gledalcu.
Te dni so na TV Slovenija že predvajali drugi del, tretji bo na sporedu 27. novembra.
Zakoreninjeni ples
Pojdimo po sledeh te umetnosti, ki je na Slovenskem bolj zakoreninjena, kot si predstavljamo. »Ljubljana leži med Trstom in Dunajem. Tako je bilo slovensko gledalstvo deležno novosti in dobrih predstav. Le malo stvari je bilo, ki jih niso priredili tukaj,« je poudarila sogovornica.
V oddaji je avtorica med drugim predstavila, da se je na Slovenskem že od nekdaj plesalo. Valvasor je to lepo opisoval. Drugi viri poročajo, da so plesali že predniki Slovencev, ki so se naselili v teh krajih, in da sta bila gledališče in ples močno prisotna že v zavesti Emoncev. Družabno življenje v srednjem veku je bilo tesno povezano s plesom, takisto v času ljubljanskega kolegija jezuitov v 17. in 18. stoletju. V prvih desetletjih 19. stoletja, ko je bila Ljubljana zelo živahno mesto, v katerem se je veliko plesalo.
Na prelomu stoletja je nato nastala prva baletna pantomima na slovensko glasbo z naslovom Možiček. Ta je bila delo Josipa Ipavca, skladatelja in zdravnika iz Šentjurja, ki ga je dokončal leta 1900 in je bilo njegov največji uspeh. Ljubljanski založnik Lavoslav Schwentner jo je za klavir dvoročno izdal leta 1901. Predstavlja pomembno prelomnico v razvoju slovenskega baleta.
Hkrati je to izjemno pomemben dogodek za slovensko identiteto. Navsezadnje so bile v določenem času baletne predstave pri nas bolje obiskane kot operne.
Za slovenstvo, uveljavitev, zagon so bile torej takšne prelomnice pomembne. Ne smemo pozabiti, da so bili umetniški odri v času, ko ni bilo ne radia ne televizije, posebno pomembni. Takrat so se narodnostni koščki kolaža v umetnosti počasi rinili v ospredje, v času boja med nemškostjo in slovenskostjo, če se tako izrazimo, pa je to odigralo pomembno vlogo. Sprva so takšna dela vezali na slovenske tematike, na slovenske ljudske pripovedke.
Zrcaljenje časa
Kot je med snemanjem ugotavljala avtorica oddaj, se je skozi balet vselej zrcalil čas, v katerem je nastajal. Balet je v primerjavi s slikarstvom, literaturo, likovno umetnostjo bolj minljiva umetnosti. »Balet gledamo na odru, ko ga vidimo, se vtisne v naš spomin ali v srce, ampak ko zastor pade, baleta ni več. Vendar je hkrati vezan na glasbo, vezan je na zgodbo in tako so skozi zgodovino nastajala izrazito slovenska baletna dela,« je pomen opisovala Dolinarjeva.
Med raziskovanjem je med drugim spoznala, je balet na Slovenskem povzročil tudi kakšen škandal. Danes si težko predstavljamo, da je balet Ugrabljena Evelina dvignil na noge del javnosti, češ da je predstava pohujšljiva, neprimerna. »To so bile strašne demonstracije v dvorani. Predstavljajte si: balerine kažejo stegna, imele so le majhno krilce, kar je bilo za nekatere tedaj preveč,« je razložila sogovornica.
Znano je, da je imel balet v določenem času resnično erotičen naboj. Skozi zgodovino je znano, da so bile balerine deležne precejšnje pozornosti moških, posebno premožnejših.
Ivan Cankar je v Pohujšanju v dolini šentflorjanski v tretje dejanje namenoma vključil »nespodoben« ples Jacinte. To je bila za tiste čase, leta 1907, čista provokacija. »Vedel je, zakaj je to napisal,« je z nasmeškom dodala sogovornica.
Ni bilo vselej lahko. Ob vstopu v 20. stoletje se je slovensko Deželno gledališče kranjske prestolnice moralo boriti za obstoj. Tekmec gledališča je postal tudi film, ples na odru pa je bil bolj izjema oziroma naključje. Uveljavljeni kritiki so mu, kot rečeno, očitali pohujšanje. Toda Ugrabljena Evelina, uprizorjena leta 1919, je za Slovence vendarle pomembna, ker je bila to prva predstava slovenskega poklicnega baletnega ansambla. Z njo se je balet osamosvojil. Zato danes govorimo o operi in baletu – to je bilo v 60. letih. Leta 1918 je namreč balet dobil svojega vodjo in svoj ansambel, ki je zakoreninil to umetnost na teh tleh. To je čas rojstva slovenskega poklicnega baleta.
Pomembna je tudi letnica 1932, ko sta v Ljubljani prvič gostovala nestorja slovenskega baleta Pia in Pino Mlakar. Te dve imeni sta močno zaznamovali ta prostor. Par svetovnega slovesa, ki je balet postavil na najvišjo raven. Njuna zgodba se razprostira od rojstva v Avstro-Ogrski prek delovanja v Kraljevini Jugoslaviji, SFRJ do Slovenije. Postavila sta temelje slovenskega baletnega šolanja v Sloveniji.
Spoznala sta se leta 1927 na koreografskem inštitutu Rudolfa Labana v Hamburgu in delovala reci in piši 73 let. Skupaj sta koreografirala 50 baletov. Takšne zgodbe ne premore noben drug svetovni balet.
Negotovi časi
»Čas med drugo svetovno vojno je bil zelo negotov in dolgoročno načrtovanje v gledališču ni bilo mogoče. Zaradi naklonjenosti ravnatelja Vilka Ukmarja plesu so se začela ljubljanskemu baletu vremena jasniti. Po osvoboditvi sta vodstvo baleta po Petru Golovinu prevzela Pia in Pino Mlakar, ki sta s svežo močjo in polna navdušenja začela vse od začetka,« je delček pripovedi, ki ju prikazujejo oddaje Po sledeh baleta na Slovenskem.
Balet se je v gledališču dokončno uveljavil in si pridobil polno domovinsko pravico. Čas po 2. svetovni vojni je prinesel tudi ustanovitev stalne Opere v Mariboru in rojstvo mariborskega poklicnega baleta.
Avtorica je v oddaji izsledila dragoceno dokumentarno gradivo – razglednice, fotografije in videoposnetke, ki so se nabirali vrsto let in jih danes hranijo slovenski nacionalni arhivi, muzeji, knjižnice in Televizija Slovenija. Serija predstavlja tudi nekatero še nikoli videno gradivo in posnetke iz zasebnih zbirk.
Tudi danes je gledalstvo pri nas deležno nekaterih najboljših predstav. Balet je zasidrana umetnost, cenjena in je sestavni del izredno razvejanega slovenskega prizorišča. V dobrih stotih letih je prehodil zanimivo pot do ljubiteljev, velikokrat po zaslugi res izjemnih posameznikov.
