Farhadi se je rodil leta 1972 v Homajun Šahru v provinci Isfahan, današnjem Khomejni Šahru. Film ga je potegnil vase že kot najstnika. Pri petnajstih se je pridružil Iranskemu združenju mladih filmarjev in začel snemati kratke filme, nato pa je študiral dramske umetnosti na Univerzi v Teheranu ter gledališko režijo na Univerzi Tarbiat Modares. Pred prvim celovečercem je pisal za radio in televizijo, največ pa se je naučil v gledališču. Od tam izvirajo tesni prostori, natančno vodeni igralci in občutek, da lahko en sam napačen stavek spremeni razmerja med protagonisti. Njegove zgodbe se večinoma dogajajo v stanovanjih, avtomobilih, na stopniščih in v sodnih dvoranah. Kamera ostaja blizu obrazov, pozorna na poglede in molk. Zaplet se pogosto začne tam, kjer pogovor obstane.
Celovečerni prvenec Ples v prahu je posnel leta 2003, sledila sta Čudovito mesto in Ognjemet v sredo. V teh filmih je našel teme, h katerim se bo vračal: razredne razlike, zakon, čast, krivdo in silovite posledice na videz drobnih odločitev. Za širše občinstvo ga je leta 2009 odkril film O Elly. Prijateljski izlet na Kaspijsko morje se po izginotju mlade ženske spremeni v tesnoben obračun z lažmi, ki so jih udeleženci govorili drugim in sebi. Farhadi ne razkriva samo okoliščin izginotja, ampak predvsem značaje ljudi, ki ga poskušajo razložiti. Srebrni medved za režijo na Berlinalu je bil za režiserja prvo večje mednarodno priznanje.
Dva oskarja in širši svet
Dokončno se je med vodilne sodobne režiserje prebil z Ločitvijo iz leta 2011. Simin želi z družino zapustiti Iran, Nader pa noče zapustiti bolnega očeta. Njun razhod vase potegne hčer, negovalko in njenega moža, osebni spor pa se razširi na vprašanja vere, razreda in prava. Farhadi ves čas prestavlja gledalčevo naklonjenost: razlogi enega lika postanejo krivica za drugega. Ločitev je osvojila zlatega medveda, leto pozneje pa postala prvi iranski film z oskarjem za najboljši tujejezični film.
Uspeh ga ni spremenil v tolmača Irana za zahodno občinstvo. Njegova domovina v filmih ni ne eksotična kulisa ne politična razglednica, ampak prostor, v katerem zakoni in družbena pričakovanja posegajo v najbolj zasebne odločitve. Vseeno se je po Ločitvi prvič odpravil snemat drugam. Francosko govorečo Preteklost je leta 2013 postavil v Pariz in okoli razbite družine znova spletel zgodbo o starih krivdah; Bérénice Bejo je za glavno vlogo prejela nagrado v Cannesu. Nato se je vrnil v Teheran in posnel Trgovskega potnika. Iskanje moškega, ki je napadel ženo glavnega junaka, se začne kot zahteva po pravici in konča kot ponižujoče maščevanje. Film mu je prinesel nagrado za scenarij v Cannesu in drugega oskarja. Na podelitev ni odpotoval. Z odsotnostjo je protestiral proti ukrepu Donalda Trumpa, ki je državljanom Irana in več drugih večinsko muslimanskih držav omejil vstop v Združene države. Odločitev ni učinkovala kot gesta, prilepljena na uspešen film, ampak kot nadaljevanje njegovega dela: tudi v njegovih filmih ljudje največkrat postanejo žrtve sodb, izrečenih brez posluha za njihove okoliščine.
V Španiji je nato s Penélope Cruz in Javierjem Bardemom posnel Vsi vejo, družinsko zgodbo z ugrabitvijo v središču, ki je leta 2018 odprla festival v Cannesu. Z Junakom se je tri leta pozneje vrnil v Iran in pod drobnogled vzel javno potrebo po junakih. Zapornika zaradi dolgov množica najprej povzdigne v simbol poštenosti, ob prvem dvomu pa ga brez pomislekov zavrže. Film je osvojil canski grand prix, spremljala pa ga je tudi najresnejša polemika v Farhadijevi karieri. Nekdanja študentka Azadeh Masihzadeh mu je očitala, da je zgodbo prevzel iz njenega dokumentarca. Iransko sodišče ga je marca 2024 obtožb plagiatorstva oprostilo; javnost je sodbo izrekla že veliko prej.
Iran po Iranu
Farhadija so dolgo opisovali kot manj neposredno političnega režiserja od Jafarja Panahija in Mohammada Rasoulofa. Res ni snemal manifestov, toda oblast je bila v njegovih filmih ves čas navzoča: v sodnih postopkih, družbenih pravilih in strahu ljudi, da lahko zaradi napačne besede izgubijo delo ali ugled. Dolga leta je sprejemal omejitve iranske cenzure in znotraj njih iskal prostor za pošten film. Leta 2024 je potegnil črto. Dejal je, da v Iranu ne bo več snemal, dokler bo moral ženske tudi doma, v zasebnosti, prikazovati s pokritimi lasmi. Takšna zahteva zanj ni bila več omejitev, ki jo je mogoče ustvarjalno obiti, ampak zavestno potvarjanje resničnosti. Zdaj večinoma živi na tujem, čeprav se v Iran še vrača. Tujina mu je ponudila ustvarjalno svobodo, ne pa nove domovine. Iran ostaja v njegovem jeziku, spominu in načinu, kako opazuje ljudi; odhod je zato manj prelom kot trajno pogajanje s prostorom, ki mu pripada in katerega pravil ne sprejema več. Letos se je v Cannes vrnil s francosko govorečim filmom Vzporedne zgodbe, v katerem pisateljica življenja svojih sosedov spremeni v gradivo za knjigo. Tudi v novem okolju ga zaposluje staro vprašanje: kdo sme razpolagati z zgodbo drugega človeka?
V Cannesu je spregovoril še o pobijanju protestnikov v Iranu in civilistov v vojni. Njegova stališča so jasna, v filmih pa ostaja nezaupljiv do sveta, ki ljudi prehitro razdeli na nedolžne in krive. Častno srce Sarajeva bo zato priznanje avtorju in njegovi metodi. V mesto se vrača osem let po predsedovanju festivalski žiriji, tokrat z retrospektivo del, zaradi katerih je družinska drama postala prostor resnih moralnih vprašanj. Farhadi gledalcu ne preprečuje sodbe. Poskrbi le, da je ob koncu vanjo precej manj prepričan.
