Besedilo je namreč premeteno, celo prepametno, metaforično učinkuje celo na metanivoju, si sega v besedo in se hoče preseči – seči čez defetizem golih besed in likov, ki obstajajo zgolj na papirju in s predpisanim tekstom –, vsaj z opombami pod črto. Tako je: tekst deluje na govorni pogon opomb. To ni le estetski, pač pa družbeni poseg v polna usta praznih besed, in temu sledi tudi uprizoritev, ki se prav tako zaveda, da je zgolj gledališče, a v to svojo nezaresnost in prenarejanje vneto vtira vsaj dvom, surov fizis v fris.
Režiser Sebastijan Horvat je seveda vajen modernih prijemov v tekstih, ki govorijo čez vsako mero in so do uprizoritve nepopustljivi, zato tekstu prav nič ne ostane dolžan. Ne gre za preprosto, ilustrativno postavitev na oder, ki bi bila prav lahko videti kot znanstvenofantastično potovanje v vesolje, ampak besedilo še dodatno atomizira, razminira, primerno zajezi njegov izbruh izvirne moči imaginacije (o želvah, majhnih podlesnih vrtnicah, sodobnih fizikalnih teorijah ter še čem). Prave zvočne pokrajine besed, ki na videz brez smiselne povezave govorijo nesmisle o nesmiselnosti sveta, dodatno ironizira, celo aktualistično adaptira s kričavim razglasom dokončnega razpada socialne države iz ust znanega slovenskega politika, predvsem pa – čeprav v tej hiši blebetanja ni več »za biti« – z dramaturško pomočjo Andraža Golca celo koreografira, konfigurira razpadle delce zgodbe in like, ki – vsak vesolje zase, naključno raztreseni po prostor-času (tudi v kostumih Belinde Radulović) – pulzirajo na mestu v ritmu nalezljivega pop komada (Borut Kržišnik). Sproščen in razrahljan prikaz vsesplošnega razdejanja ne bi mogel biti ustreznejši odraz trenutnega stanja, ko nič ne ostane célo oziroma celó nič ne ostane. Razen seveda drobnega tiska, opomb, ki gladko tečejo iz ust Nine Ivanišin.
Ves ta teater je del šova manekenskega gostitelja Gregorja Bakovića z gibljivimi boki, glasbeno temo na pametnem telefonu, vedno pripravljen na razkrinkavanje praznine »resničnostnih zgodb« bolj ali manj (ne)znanih gostov, minutno »naspidirane« Saše Mihelčič kot debele ženske, Borisa Mihalja kot predpotopnega in samooklicanega dlakocepca vrst. Najučinkovitejši pa je gotovo svojevrsten »reality check« surovosti potrošniškega kupčevanja s človeškimi usodami. Nekoliko dementni samohranilec dobi v šovu nazaj svojo mrtvo hči, osrednja lika v tem kozmosu otroka žal ne moreta dobiti – »tko pač to je«. Bojan Emeršič in Aljaž Jovanović, nekakšna sodobna Estragon in Vladimir, posrečena, a zanemarjena kriplja, potisnjena na sam rob spektakla, brez praktične, najbrž ekonomske koristnosti (tekst ne skopari z besedami vsake vrste), tragično izvisita oziroma izdihneta v poskusu ustvariti presežek. Ob tem še celo groteskni in sveže mrtvi avtor alias Kleist (Blaž Setnikar) ostane brez sporočila za vesolje.
Primerek sodobnega teatra, ki vsebuje vse, od rojstva Odrešenika in big banga do samomora in atomske katastrofe, in se preseže, ko opozarja na tisto, kar štrli ven iz besedila in zbuja vprašanja. Mora danes avtor res zahtevati, da sta kriplja pohabljena in ne samo da se na odru v vsej neponarejeni nedolžnosti znajdejo otroci, pač pa da prihajajo z oddelka za rakave bolezni? Ali je vse skupaj še en zrežiran resničnostni šov? In kaj nam sploh ostane zunaj teatra? Predstava, ki dregne v vprašanje, ali smo res vsi mrtvi – tako ali drugače. Ta tek človečnosti v prazno pa, s predstavo vred, ni samo opomba pod črto na koncu sezone.
