Ob nedavni razglasitvi letošnjega dobitnika Borštnikovega prstana je nemara utegnil biti presenečen le nekdo, ki je iz tega ali onega razloga mislil, da je Aleš Valič najvišje slovensko igralsko priznanje bržkone prejel že zdavnaj. In v takšnem prepričanju ne bi bilo prav nič nenavadnega – v resnici je le malo igralcev, ki bi imeli za seboj tako bogato in raznovrstno umetniško pot (ta v njegovem primeru traja že več kot pet desetletij), obenem pa bi pustili tako globoko in edinstveno sled na slehernem od področij svojega delovanja. Teh pri Valiču res ni bilo malo: samo na odrskih deskah tako rekoč vseh slovenskih gledaliških hiš je ustvaril več kot 160 vlog, tem pa je dodal še več kot 40 nastopov v filmih in televizijskih dramah, sploh v zadnjem desetletju tudi v vrsti priljubljenih televizijskih nadaljevank, po katerih ga pozna celo najširše občinstvo. Izrazito obsežen je tudi njegov radijski opus: že zdavnaj se je uveljavil kot vrhunski interpret umetniške besede, kar je prišlo do izraza tako v radijskih igrah, ki jih je snemal za Radio Slovenija in slovenski program Radia Trst, kot v zvočnih zapisih njegovih interpretacij proznih besedil ali poezije Srečka Kosovela in Franceta Prešerna.
A po drugi strani ni mogoče spregledati njegovega pedagoškega dela, ki se mu posveča že skoraj tri desetletja. Kot predavatelj za umetniško besedo na ljubljanski akademiji, kjer je zaposlen od leta 2004, vmes pa je bil kar nekaj let tudi njen dekan, je pomembno vplival na razvoj mnogih generacij igralk in igralcev; s pedagoškim pristopom, utemeljenim na odgovornosti do jezika, misli in odrske prisotnosti ter čvrstih etičnih izhodiščih, je pustil neizbrisen pečat pri načinu razumevanja igralskega poklica v slovenskem prostoru. »Borštnikov prstan Alešu Valiču zato ne pripada le za niz vrhunskih igralskih stvaritev,« lahko med drugim preberemo v utemeljitvi strokovne žirije, »temveč za celovit umetniški opus, ki je s svojo intelektualno močjo, igralsko subtilnostjo, izrazno kultiviranostjo in etično držo pomembno zaznamoval slovensko gledališče zadnjih desetletij.«
Edini možni poklic
Aleš Valič se je rodil leta 1955 v Ljubljani; z odrsko umetnostjo se je tesneje srečal že v otroštvu, ko je v Pionirskem domu obiskoval gledališki in zatem še lutkovni krožek, ki ga je vodil pisatelj Lojze Kovačič, še malo bolj se je za gledališče navdušil v dijaških letih na Gimnaziji Bežigrad, nazadnje pa dokončno spoznal, »da ga razen igralskega ne zanima noben drug poklic«, kot se je spominjal nekoč. In tako se je leta 1973 vpisal na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je pod mentorstvom legendarnega igralca in profesorja Poldeta Bibiča leta 1977 diplomiral iz dramske igre v predstavi Mostovi v Zambiji ali Nocoj bomo zidali Pavleta Lužana, leta 1979 pa pri profesorju Rudiju Kosmaču še iz umetniške besede. Že med študijem je opozoril nase z delavnim in natančnim pristopom, a tudi s prvimi gledališkimi, filmskimi in radijskimi vlogami; med drugim je sodeloval v več produkcijah Gledališča Pekarna, zatem pa tudi v tržaškem gledališču, kjer mu je preboj prinesla že prva tamkajšnja igralska stvaritev, vloga Moritza v Wedekindovem Pomladnem prebujenju, ki ga je zrežiral Zvone Šedlbauer – zanjo je leta 1976 prejel svojo prvo Borštnikovo nagrado za igro.
Po zaključku študija igre se je tako zaposlil v tržaškem teatru, kjer je ostal dve sezoni, nato pa se je leta 1980 pridružil ansamblu ljubljanske Drame. V osrednji slovenski gledališki hiši, katere član je ostal skorajda četrt stoletja, je začel že kmalu dobivati najzahtevnejše naloge in prav v njej je postopno izbrusil jedro svojega ustvarjalnega profila; uveljavil se je kot eden od ključnih nosilcev umetniške identitete Drame in kot dolgoletni igralski prvak pomembno sooblikoval njene estetske usmeritve v času umetniških in družbenih prelomov. V dolgi vrsti likov, ki jih je odigral v tem času, je zares nehvaležno izpostaviti le posamezne; omenimo pa lahko vsaj Zaharijo v Molièru Bulgakova, za katerega je – skupaj z vlogo Jožefa v Achternbuschevi Eli, ki jo je v Gledališču Glej zrežiral Eduard Miler – leta 1984 prejel nagrado Prešernovega sklada, in vloge Janka v Jančarjevem Dedalusu, Orphulsa v Barkerjevih Evropejcih ter Jaga v Shakespearovem Othellu, za katere je prejemal Borštnikove nagrade za igro. In navsezadnje je bil kot Marc v komediji Art (premierno uprizorjeni leta 1998) in Finbar v drami Jez (2001) tudi bistven člen dveh kultnih uspešnic Drame, ki sta doživeli neverjetno število ponovitev ter ostali na sporedu več kot desetletje.
Predanost in raziskovanje
Že v obdobju, ko je bil zaposlen v Drami, je redno gostoval tudi v drugih slovenskih gledališčih, recimo v Mestnem gledališču ljubljanskem, Prešernovem gledališču Kranj ali Drami SNG Maribor; podobno je ostalo tudi pozneje, ko se je polno posvetil pedagoškemu delu, a je vseeno odigral vsaj dve ali tri vloge letno, najbolj pogosto v uprizoritvah mariborske Drame, a tudi v Gledališču Koper, Anton Podbevšek Teatru ter drugod. Občasno se je lotil celo kake lastne produkcije, kot je bilo to s komično monodramo Saše Pavček Al' en al' dva, ki v kateri ni le nastopil, temveč jo je tudi zrežiral – ob igralski predanosti in ustvarjalni doslednosti je ena izmed bistvenih potez delovanja Aleša Valiča zagotovo njegova vsestranskost, povezana z odprtostjo za raziskovanje in poglobljenim uvidom v človekovo eksistenco, zaradi katere je ostajal kot ustvarjalec enako prepričljiv v vseh medijih in žanrih, tako v klasičnih kot v sodobnih besedilih, tako v tragedijah kot v komediji, farsi ali groteski.
Ali kot je nekoč dejal sam: »Igralski poklic prinaša človeku marsikaj – lepega in tudi manj lepega. Kolikor je gledališče pravzaprav svet zase, v katerem se na nek poseben način odraža resnični svet, se tudi igralčevega življenja in ustvarjanja dotika prav ves svet, življenje, kot ga živijo mnogi ljudje, njihove zgodbe, čustvovanja in dejanja. Predvsem igralcu ni nikoli dolgčas.«
