»Jubilej, 75 let, smo praznovali slovesno, združili smo zgodovino, umetnost in skupnost, kar dejansko počnemo že vse od ustanovitve leta 1950. Na pročelju gledališča smo odprli umetniško instalacijo Tomaža Milača z naslovom Cankarjeva vrata – Knjige, ki prodirajo v javnost, ki simbolno odpira hišo umetnosti mestu in ljudem, v foajeju pa je razstavo z naslovom Imaginarij: Cankar je več! pripravil umetnik Dalibor Bori Zupančič. Obe sta bili ustvarjeni posebej za jubilej in sezono, ki je letos v celoti posvečena našemu največjemu pisatelju Ivanu Cankarju,« je povedal direktor in umetniški vodja Slovenskega ljudskega gledališča (SLG) Celje Miha Golob.
Odpiranje navzven
Knjige, zložene ob gledališkem vhodu, simbolno odpirajo hišo kulture navzven ter poudarjajo njeno dostopnost, odprtost in povezanost z mestnim prostorom. Instalacija z izrazito vizualno govorico briše mejo med gledališčem kot institucijo in živim urbanim okoljem ter nagovarja mimoidoče, da se ustavijo in razmislijo o moči literature, dramatike in umetnosti v vsakdanjem življenju. »S tem, ko sem knjige postavil tako, kot da prihajajo iz notranjosti tega kulturnega hrama na prosto, sem želel sporočiti vsem, da se moramo kot družba bolj odpirati navzven, kar velja tako za posameznike kot institucijo. Mnogi se sprašujejo, ali knjig ni škoda, a to so knjige, ki bi sicer šle v razrez,« je idejo za svojo instalacijo opisal slikar Tomaž Milač, ki je v Celju ustvaril že dva murala.
V foajeju gledališča pa je na ogled razstava likovnega umetnika, satirika, karikaturista, ki je tudi glasbenik in pisec tekstov, Borija Zupančiča, ki je pri snovanju preučeval Cankarjevo literarno dediščino in jo interpretiral z osebnimi simboli ter asociacijami, ki se v stripovskih sekvencah približujejo transpozicijam vzdušja, štimunge po Cankarjevo. V delu se prepletajo fantazme, družbeni komentarji in metafore sodobnega sveta, ki vzpostavljajo dialog med Cankarjevim notranjim svetom in današnjimi razdvojenostmi. Imaginarij tako predstavlja vizualno interpretacijo Cankarjevega opusa in njegovih nenehnih transformacij v sodobnem času.
Na začetku ena sama zaposlena igralka
Poklicno gledališče, sprva imenovano Mestno gledališče Celje, je mestni ljudski odbor Celje z odločbo ustanovil 6. decembra 1950 in s tem mestu odprl vrata v novo obdobje kulturnega razvoja in profesionalizacije gledališkega ustvarjanja. Petinsedemdeset let pozneje je SLG živahna in razvejana institucija, ki je oblikovala številne generacije tako ustvarjalcev kot gledalcev. Profesionalni ansambel se je začel oblikovati konec leta 1950, pri čemer je imel ključno vlogo Fedor Gradišnik, prvi upravnik gledališča. Marca 1951 je bila prva premiera, uprizorili so igro Operacija Mire Puc - Mihelič v režiji Toneta Zorka. V sezoni 1950/51 je bila prva in edina zaposlena igralka Nada Božič, ki je bila dolga leta tudi radijska napovedovalka. Leta 1953 se je gledališče preselilo v prenovljeno lastno stavbo na zdajšnjem Gledališkem trgu 5, kjer je še danes, štiri leta pozneje pa prevzelo ime Slovensko ljudsko gledališče Celje.
Zgodnje obdobje je umetniško zaznamoval Lojze Filipič, ki je pomembno prispeval k uveljavitvi gledališča v slovenskem prostoru ter obenem organiziral prvi slovenski gledališki festival. Danes je v SLG zaposlenih 21 profesionalnih igralk in igralcev z akademsko izobrazbo, stalna dramaturginja, lektorica in upravnik, poznani so po edinstvenem festivalu Dnevi komedije, letno pa na svojem odru odigrajo okoli 170 predstav.